Moj komentar na spodnji članek:
Naslov je "napačen". Bolje bi bilo, če bi pisalo: "Kako jesti za resitev človeka!"
Prehrana človeka ni vec samo etično vprasanje, temveč moralno-preživetveno vprašanje za vedno več ljudi tega sveta! Iz zgornjega besedila je razvidno kakšne posledice mesojedstvo prinaša in zakaj je vegetarijanstvo in še toliko bolje ekotorijanstvo, zelo vspodbudno, iz ekološko-okoljskega vidika pa nujno potrebno!
"Prihaja nov trend: EKOTORIJANSTVO. Kratka razlaga pojma biti ekotorijanec bi se lahko glasila: jem samo lokalno hrano, vzgojeno na organski, ekološko sprejemljiv način, ki ne ruši ravnovesja v naravi. To seveda pomeni jesti določene produkte samo v letnem času, ko so ti pridelki zreli."
Ekotorijanizem kot ideja ni novost. Vsi poznamo podatke o mučnem in nezdravem vzgajanju piščancev na velikih piščančjih farmah, nič novega ne pove podatek, koliko fosilnega goriva - kerozina - gre v nič in v ozračje pri letalskih prevozih živil iz enega dela sveta v drugega. Vse to prispeva h globalnemu onesnaževanju in segrevanju ozračja in ekotorijanizem naj bi nekako združeval vse te elemente v novi filozofiji prehranjevanja, ki naj bi po mnenju nekaterih rešila svet pred uničenjem.
Ideja je pred dobrima dvema letoma prišla iz skupine oxfordskih študentov, ki so si zadali nalogo, da najdejo način prehranjevanja, v katerem bo ekološki element skorajda neviden, vendar prisoten, a tega niso znali dokončno definirati oziroma niso našli formule, kako premostiti dvom o tem, ali je bolje in bolj zdravo pojesti paradižnik iz lokalne vrtnarije, kjer ga vzgajajo umetno, ali tistega, ki raste na odprtem pod vročim soncem Španije. Ali je boljša neorgansko vzgojena govedina mestnega vzgojitelja ali organsko vzgojena jagnjetina iz Nove Zelandije?
Ideja je pred dobrima dvema letoma prišla iz skupine oxfordskih študentov, ki so si zadali nalogo, da najdejo način prehranjevanja, v katerem bo ekološki element skorajda neviden, vendar prisoten, a tega niso znali dokončno definirati oziroma niso našli formule, kako premostiti dvom o tem, ali je bolje in bolj zdravo pojesti paradižnik iz lokalne vrtnarije, kjer ga vzgajajo umetno, ali tistega, ki raste na odprtem pod vročim soncem Španije. Ali je boljša neorgansko vzgojena govedina mestnega vzgojitelja ali organsko vzgojena jagnjetina iz Nove Zelandije?
Zapriseženi vegani in sedaj že ekotorijanci trdijo, da jih pri odločanju, katero hrano bodo izbrali, vodi predvsem etično vprašanje, kako in koliko uživanje določene hrane vpliva na planet. Pri tem naštevajo elemente, kot so dolgotrajni prevozni postopki živil, sprašujejo se, kakšno delo je bilo vloženo v proizvodnjo, kakšna je embalažaproduktov, ali se ta da predelati neškodljivo za okolje, je proizvod organski, kolikokemikalij je bilo uporabljenih za obstoj nekega živila, je bil proizvod narejen brez krutosti do živali, koliko je bilo pri tem porabljene vode in koliko kakršnekoli energije.
Ob vsem naštetem se človeku poraja vprašanje, kakšno hrano naj bi potemtakem sploh uživali ekotorijanci. Meso bi z njihovega jedilnika lahko skorajda črtali, za njih je to tabu, ker naj bi bilo vzgajanje živine za predelavo izrazito neučinkovito izkoriščanje zemljine površine. Za proizvodnjo enega kilograma mesa se porabi približno pet kilogramov žitaric. Britanski zanesenjaki ekotorijanci, zbrani v društvu Vegfam, celo trdijo, da kmetija velikosti štirih hektarjev lahko preživi šestdeset ljudi, če na kmetiji vzgajajo sojo, štiriindvajset ljudi, če gojijo žito, deset ljudi taka kmetija preživi, če sadijo koruzo, in samo dva človeka, če se na tako veliki kmetiji ukvarjajo z živinorejo. Po njihovih podatkih je živina krivec za kar 18 odstotkov tako imenovanih stekleničnih plinov v ozračju, vsaka krava letno ustvari 110 kilogramov metana, torej skoraj toliko kot avto, ki je prepeljal več kot dvanajst tisoč kilometrov.
Študija univerze Cornell v New Yorku sicer dodaja, da so ekološko sprejemljivi tudi tisti mesni izdelki živine, ki se pase na območjih, kjer je veliko kamenja. Tudi za ljubitelje morskih dobrin ekotorijanstvo ni ravno zanimivo, ker ekotorijanci trdijo, da je prave prostoživeče ribe vse manj, da se ribe iz ribogojnic mešajo z divjimi v nevarne hibride, da jih je vrsta zato že izumrla, še posebno škodljivo pa naj bi bilo lovljenje s kočami. Med ribiškimi strokovnjaki, ki zagovarjajo ekotorijanstvo, je najglasnejši Američan Mitch Tonks iz združenja FishWorks, ki trdi, da so za ekotorijance najsprejemljivejše školjke, in sicer dagnje, ki se hitro in uspešno množijo ter se hranijo z naravnim planktonom. Od rib pa ekotorijanci priporočajo samo še skušo in slanika. Glede sadja in zelenjave so ekotorijanci enotni: vse, kar prihaja iz umetnih rastlinjakov ali je pripeljano iz drugih delov sveta, je nesprejemljivo in škodljivo. Prisegajo na zamrznitev hrane, ker je to po njihovem najnaravnejši način ohranjanja naravnih plodov. Voda v plastenkah je zanje strup, tudi številna olja so na črni listi, prav tako številni ženski lepotilni pripomočki.
Ob vsem naštetem se človeku poraja vprašanje, kakšno hrano naj bi potemtakem sploh uživali ekotorijanci. Meso bi z njihovega jedilnika lahko skorajda črtali, za njih je to tabu, ker naj bi bilo vzgajanje živine za predelavo izrazito neučinkovito izkoriščanje zemljine površine. Za proizvodnjo enega kilograma mesa se porabi približno pet kilogramov žitaric. Britanski zanesenjaki ekotorijanci, zbrani v društvu Vegfam, celo trdijo, da kmetija velikosti štirih hektarjev lahko preživi šestdeset ljudi, če na kmetiji vzgajajo sojo, štiriindvajset ljudi, če gojijo žito, deset ljudi taka kmetija preživi, če sadijo koruzo, in samo dva človeka, če se na tako veliki kmetiji ukvarjajo z živinorejo. Po njihovih podatkih je živina krivec za kar 18 odstotkov tako imenovanih stekleničnih plinov v ozračju, vsaka krava letno ustvari 110 kilogramov metana, torej skoraj toliko kot avto, ki je prepeljal več kot dvanajst tisoč kilometrov.
Študija univerze Cornell v New Yorku sicer dodaja, da so ekološko sprejemljivi tudi tisti mesni izdelki živine, ki se pase na območjih, kjer je veliko kamenja. Tudi za ljubitelje morskih dobrin ekotorijanstvo ni ravno zanimivo, ker ekotorijanci trdijo, da je prave prostoživeče ribe vse manj, da se ribe iz ribogojnic mešajo z divjimi v nevarne hibride, da jih je vrsta zato že izumrla, še posebno škodljivo pa naj bi bilo lovljenje s kočami. Med ribiškimi strokovnjaki, ki zagovarjajo ekotorijanstvo, je najglasnejši Američan Mitch Tonks iz združenja FishWorks, ki trdi, da so za ekotorijance najsprejemljivejše školjke, in sicer dagnje, ki se hitro in uspešno množijo ter se hranijo z naravnim planktonom. Od rib pa ekotorijanci priporočajo samo še skušo in slanika. Glede sadja in zelenjave so ekotorijanci enotni: vse, kar prihaja iz umetnih rastlinjakov ali je pripeljano iz drugih delov sveta, je nesprejemljivo in škodljivo. Prisegajo na zamrznitev hrane, ker je to po njihovem najnaravnejši način ohranjanja naravnih plodov. Voda v plastenkah je zanje strup, tudi številna olja so na črni listi, prav tako številni ženski lepotilni pripomočki.
In kako na to gledajo nasprotniki? Morebiti samo sodba znanega kuharja in gastronoma Anthonyja Bourdaina: "To je modni trend bogatih, ki s tem lažejo sami sebi. Ne gre za nikakršno reševanje planeta."
Ni komentarjev:
Objavite komentar