http://www.thewaterchannel.tv
http://www.endwaterpoverty.org
Prikaz objav z oznako pomoči potrebni. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako pomoči potrebni. Pokaži vse objave
ponedeljek, maj 02, 2011
Beyond Scarcity: Power, Poverty and the Global Water Crisis
Beyond Scarcity: Power, Poverty and the Global Water Crisis >
http://www.thewaterchannel.tv
http://www.endwaterpoverty.org
http://www.thewaterchannel.tv
http://www.endwaterpoverty.org
nedelja, marec 27, 2011
Ugotovite, ali ste zasvojeni z internetom!?
Ugotovite, ali ste zasvojeni z internetom!?
Ponujamo vam vprašalnik, ki ga je sestavila dr. Hilarie Cash s klinike za odvajanje od odvisnosti od interneta. Z njim si lahko pomagate pri ugotavljanju, ali ste zasvojeni z uporabo interneta in kako huda je vaša odvisnost. Na spodnje trditve odgovarjajte z DA ali NE in seštevajte odgovore.
Ponujamo vam vprašalnik, ki ga je sestavila dr. Hilarie Cash s klinike za odvajanje od odvisnosti od interneta. Z njim si lahko pomagate pri ugotavljanju, ali ste zasvojeni z uporabo interneta in kako huda je vaša odvisnost. Na spodnje trditve odgovarjajte z DA ali NE in seštevajte odgovore.
- Veliko časa preživite pred računalnikom ter uporabljate internet.
- Opažate težave pri obvladovanju svojega vedenja.
- Med uporabo računalnika ter interneta občutite močno zadovoljstvo.
- Vedno več časa preživite pred računalnikom ter na internetu.
- Zanemarjate odnose s prijatelji in družino.
- Kadar niste pred računalnikom, se počutite utrujeni.
- Do drugih niste iskreni.
- Zaradi uporabe računalnika trpi vaša služba / šola.
- Zaradi uporabe računalnika ter interneta imate občutek krivde in / ali strahu.
- Opažate spremembe v spalnih navadah.
- Opazili ste fizične spremembe na vašem telesu (povečanje ali izguba teže, pogosti glavoboli, bolečine v hrbtu).
- Opuščate druge prijetne aktivnosti.
vir >
nedelja, marec 06, 2011
Globalno segrevanje povzroči tristo tisoč smrti in desetine milijard škode letno
Globalno segrevanje povzorči tristo tisoč smrti in desetine milijard škode letno
Ženeva - Klimatske spremembe trenutno predstavljajo največji humanitarni izziv, saj se svet sooča z vse hujšimi posledicami številnih poplav, vročinskih valov in gozdnih požarov. Tako so klimatske spremembe krive za več kot tristo tisoč umrlih letno, vplivajo pa na življenja tristotih milijonov ljudi, ugotavlja prva poglobljena študija o vplivu globalnega segrevanja na ljudi.
Vedno hujši vročinski valovi, poplave, nevihte in gozdni požari bodo do leta 2030 povzročili smrti petstotisočih ljudi letno.
Zaradi klimatskih sprememb bo prihajalo tudi do vse večje gospodarske škode; danes ta znaša 88 milijard evrov letno. Poročilo je pripravila skupina strokovnjakov v okviru organizacije Global Humanitarian Forum, na čelu katere je nekdanji generalni sekretarZdruženih narodov Kofi Annan. Glede na poročilo bodo klimatske spremembe do leta 2030 stale 424 milijard evrov letno.
Zaradi vremenskih dogodkov bi lahko vse pogosteje prihajalo tudi do socialnih nemirov. "Za zdaj so ogrožene štiri milijarde ljudi, petsto milijonov posameznikov pa je izpostavljeno veliki nevarnosti. Vremenske katastrofe namreč povzročajo lakoto, bolezni, revščino in izgubo domov, s tem pa ogrožajo družbeno in politično stabilnost." Poročilo še navaja, če človeštvo zračnih emisij ne obvlada v roku petindvajsetih let, bo 310 milijonov ljudi zaradi zvišanih temperatur ozračja trpelo za zdravstvenimi posledicami; dvajset milijonov ljudi bo padlo v revščino; še dodatnih 75 milijonov ljudi pa se bo moralo preseliti iz trenutnega kraja domovanja.
Najbolj ogrožene so zaloge pitne vode
Pričakovano je, da bodo klimatske spremembe najbolj vplivale na zaloge vode. "Primanjkovanje pitne vode bo v prihodnosti ogrožalo produkcijo hrane, zmanjšalo gospodarsko razvitost in škodovalo ekosistemom. Povzročalo bo vse hujša nihanja med poplavami in sušami. Na stotine milijonov ljudi bo do leta 2030 trpelo zaradi pomanjkanja pitne vode," navaja poročilo. Študija še ugotavlja, da je zaenkrat nemogoče natanko določiti, iz katerih delov sveta se bodo morali ljudje preseljevati. Kljub temu poročilo navaja, da je za zdaj problem klimatskih sprememb najbolj pereč v Afriki – Bangladešu, Egiptu ter v ostalih obalnih in gozdnih predelih.
Izračuni in napovedi v poročilu temeljijo na podatkih, ki jih je posredovala Svetovna banka, Svetovna zdravstvena organizacija, Združeni narodi, Potsdamski inštitut za raziskovanje klimatskih vplivov ter ostale organizacije, vključno z vodilnimi svetovnimi zavarovalnicami. Avtorji študije obenem priznavajo, da se napovedane številke lahko uresničijo še kot višje, lahko pa tudi kot nižje. Poročilo je pregledalo deset vodilnih svetovnih strokovnjakov, vključno z Jeffreyjem Sachsom in Margareto Wahlström.
vir >>
Ženeva - Klimatske spremembe trenutno predstavljajo največji humanitarni izziv, saj se svet sooča z vse hujšimi posledicami številnih poplav, vročinskih valov in gozdnih požarov. Tako so klimatske spremembe krive za več kot tristo tisoč umrlih letno, vplivajo pa na življenja tristotih milijonov ljudi, ugotavlja prva poglobljena študija o vplivu globalnega segrevanja na ljudi.
Vedno hujši vročinski valovi, poplave, nevihte in gozdni požari bodo do leta 2030 povzročili smrti petstotisočih ljudi letno.
Zaradi klimatskih sprememb bo prihajalo tudi do vse večje gospodarske škode; danes ta znaša 88 milijard evrov letno. Poročilo je pripravila skupina strokovnjakov v okviru organizacije Global Humanitarian Forum, na čelu katere je nekdanji generalni sekretarZdruženih narodov Kofi Annan. Glede na poročilo bodo klimatske spremembe do leta 2030 stale 424 milijard evrov letno.
Zaradi vremenskih dogodkov bi lahko vse pogosteje prihajalo tudi do socialnih nemirov. "Za zdaj so ogrožene štiri milijarde ljudi, petsto milijonov posameznikov pa je izpostavljeno veliki nevarnosti. Vremenske katastrofe namreč povzročajo lakoto, bolezni, revščino in izgubo domov, s tem pa ogrožajo družbeno in politično stabilnost." Poročilo še navaja, če človeštvo zračnih emisij ne obvlada v roku petindvajsetih let, bo 310 milijonov ljudi zaradi zvišanih temperatur ozračja trpelo za zdravstvenimi posledicami; dvajset milijonov ljudi bo padlo v revščino; še dodatnih 75 milijonov ljudi pa se bo moralo preseliti iz trenutnega kraja domovanja.
Najbolj ogrožene so zaloge pitne vode
Pričakovano je, da bodo klimatske spremembe najbolj vplivale na zaloge vode. "Primanjkovanje pitne vode bo v prihodnosti ogrožalo produkcijo hrane, zmanjšalo gospodarsko razvitost in škodovalo ekosistemom. Povzročalo bo vse hujša nihanja med poplavami in sušami. Na stotine milijonov ljudi bo do leta 2030 trpelo zaradi pomanjkanja pitne vode," navaja poročilo. Študija še ugotavlja, da je zaenkrat nemogoče natanko določiti, iz katerih delov sveta se bodo morali ljudje preseljevati. Kljub temu poročilo navaja, da je za zdaj problem klimatskih sprememb najbolj pereč v Afriki – Bangladešu, Egiptu ter v ostalih obalnih in gozdnih predelih.
Izračuni in napovedi v poročilu temeljijo na podatkih, ki jih je posredovala Svetovna banka, Svetovna zdravstvena organizacija, Združeni narodi, Potsdamski inštitut za raziskovanje klimatskih vplivov ter ostale organizacije, vključno z vodilnimi svetovnimi zavarovalnicami. Avtorji študije obenem priznavajo, da se napovedane številke lahko uresničijo še kot višje, lahko pa tudi kot nižje. Poročilo je pregledalo deset vodilnih svetovnih strokovnjakov, vključno z Jeffreyjem Sachsom in Margareto Wahlström.
vir >>
ponedeljek, februar 14, 2011
More hunger in the world calls for more ethical living
FAO: Number of hungry people rises to 963 million (9 December 2008)
For people with compassion and a sense of responsibility the FAO warning that another '40 million people have been pushed into hunger this year 'came as a shock.
How could that happen given that our international leaders are so committed to universal values: In December 2008, the UN celebrated the 60th anniversary of the Declaration of Human Rights, and also a "UN Climate Change Conference" took place in Poland. Only in September 2008, world leaders discussed the Millennium Development Goals with the aim of reversing "the grinding poverty, hunger and disease affecting billions of people". Last year the World Food Programme (WFP) gave assistance to 86.1 million people in 80 countries. Yet the world hunger problem is exploding. Almost one billion people are now affected, even though the veg protein given to the beef herd alone would feed them all, and many more.
A grim scenario
Without a radical change of course, the future is looking dark: The FAO expects that the demand for feed will double by 2050 because of growing meat and dairy consumption,WWF warns that "two planets" would be required to sustain current lifestyles within a generation", and only very few countries do remain within their "biocapacity".
So there will be more suffering if we don't stop living beyond our means. Even a new kind of colonialism may develop when affluent countries satisfy their meat and biofuel needs by buying up and exploiting poor far-away regions, pushing local populations into poverty and starvation and polluting their soil, water and air.
Vegetarianism against eco-crunch
The problem of world hunger is not a natural disaster because, right now, Mother Earth is still able to provide for us all. A wisely managed agriculture must at least secure this status-quo. But that's not enough! Jazzed-up and questionable old FAO concepts (cloning, genetical engineering, more fertilizers etc) are obviously not suitable to overcome new challenges. We need a fresh outlook, based on affordability, sustainability and fairness. Environmental destruction by the meat industry must be addressed and stopped.
IPCC chief: "Don't eat meat!"
In a press conference in Paris last January, the Indian scientist Rajendra Pachauri highlighted "the importance of lifestyle changes". It's now high time for FAO's Dr. Diouf and his scientists to listen to their UN colleague and Nobel Prize-winner Pachauri!
Vegetarianism is a beneficial gate into a more humane future: It helps the hungry. It helps the environment. It helps us all.
animacija: http://www.wfp.org/country_brief/hunger_ma.../map_popup.html
In contrast, approximately 4.7 billion people live in low and middle-low income economies. This world, earning under $3,705 GNI per capita, is made up of about 99 low and middle-income countries in which people generally have a lower standard of living with access to fewer goods and services than people in high-income countries.
Facts and Figures on Hunger and Poverty
In 2005, almost 1.4 billion people lived below the international poverty line, earning less than $1.25 per day.
Every day, almost 16,000 children die from hunger-related causes - one child every five seconds.
In essence, hunger is the most extreme form of poverty, where individuals or families cannot afford to meet their most basic need for food.
iz >>
967 million people are NOW hungry - World Food Crisis Appeal
967 million people hungry
Rising food prices are putting the lives and livelihoods of millions at risk:
Rising food prices are putting the lives and livelihoods of millions at risk:
- 967 million people are now hungry
- Around 24,000 die daily of hunger-related causes
Many of the world's poorest people are being forced into choices no one should have to make: parents taking their children out of school; farmers being forced to migrate to cities to live in slums; Eating less and lower quality food.
Women are especially vulnerable because they rarely own land and have limited access to credit and other services, but they bear much of the responsibility for feeding and caring for families.
Causes of the crisis
Biofuels
The global push for biofuel crops, which then take food crops out of production, is playing a big role in raising prices. On top of this, high oil prices have led to increases in the cost of fertilisers and other farm expenses, which in turn impact heavily on food prices.
Easy guide to biofuels
Supply and demand
Growing global demand for products like meat and grain, and a corresponding lack of supply, has made this situation worse. Years of under-investment in agriculture in poorer countries, and unfair trade rules and farming policies that benefit rich countries, are also having a huge impact.
Easy guide to trade
Climate change
And finally, increasingly unpredictable weather patterns mean that poor farmers are unable to grow as much, and elsewhere have affected the large scale production of crops such as wheat from Australia.
Easy guide to climate change
Related links
Koliko denarja družina porabi za hrano po svetu
Imagine inviting yourself to dinner with 30 different families... in 24 countries. Imagine shopping, farming, cooking and eating with those families... taking note of every vegetable peeled, every beverage poured, every package opened.Well that's what photographer Peter Menzel and writer Faith D'Aluisio did for their new book, Hungry Planet: What the World Eats.
The husband-and-wife team wanted to see how globalization, migration and rising affluence are affecting the diets of communities around the globe.
Each chapter of their book features a portrait of a family, photographed alongside a week's worth of groceries. There's also a detailed list of all the food and the total cost.
Statistika leto 2005:
The Aboubakar family of Darfur province, Sudan, in front of their tent in the Breidjing Refugee Camp, in eastern Chad, with a week's worth of food.
$24.37
The Mendoza family and a servant in their courtyard in Todos Santos Cuchumatán, Guatemala, with a week's worth of food.
Food expenditure for one week: 573 Quetzales or $75.70
USA: The Revises of North Carolina
Food Expenditure for One Week: $341.98
China: The Dongs of Beijing
Food Expenditure for One Week: 1,233.76 yuan/$155.06 USD
Germany: The Melanders of Bargteheide
Food Expenditure for One Week: 375.39 euros/$500.07
Saving the Lives of Malnourished Children - Emerging from Famine
video na youtube.com >
A reputable health organization estimates there are 178 million children that are malnourished across the globe, and at any given moment, 20 million who are suffering from the most severe form of malnutrition. Each year, this contributes to between 3.5 and 5 million deaths of children under 5. It is estimated that only 3% of children suffering from malnutrition receive the lifesaving treatment they need.
A reputable health organization estimates there are 178 million children that are malnourished across the globe, and at any given moment, 20 million who are suffering from the most severe form of malnutrition. Each year, this contributes to between 3.5 and 5 million deaths of children under 5. It is estimated that only 3% of children suffering from malnutrition receive the lifesaving treatment they need.
14 milijonov ljudi na robu lakote
Opozorilno poročilo ZN o situaciji na Afriškem rogu
Zaradi grozeče lakote naj bi bila do konca leta že več kot polovica prebivalstva na Zemlji odvisna od humanitarne pomoči. Cel Afriški rog, vključno z Etiopijo, Džibutijem in deli Kenije, je zajela kriza zaradi pomanjkanja hrane. Zaradi sušnih obdobij in nagle rasti cen hrane je ogroženih 14 milijonov ljudi, kar je tri milijone več kot leta 2006, ko je zadnje dolgo sušno obdobje prizadelo to območje.
Situacija je najbolj skrb zbujajoča v Somaliji. Stalni konflikti etiopijskih in somalijskih enot z različnimi islamističnimi milicami otežujejo humanitarno delo. Letos je bilo ubitih že dvajset humanitarnih delavcev, večina v zadnjih dveh mesecih, kar je po mnenju humanitarnih delavcev del "organizirane teroristične kampanje".
Po ocenah ZN bo 3,5 milijona ljudi do konca leta potrebovalo humanitarno pomoč. Pričakujejo tudi, da bo to število še naraslo. Število podhranjenih otrok se je v preteklih treh mesecih podvojilo, število sestradanih odraslih pa se je prav tako povečalo. V Somaliji je trenutno nemogoče priti do hrane. 90 odstotkov pomoči Svetovnega programa za hrano morajo dostaviti z ladjami, medtem ko se ladijsko osebje boji somalijskih piratov. Hrana v državi je predraga ali pa ne more biti varno dostavljena prebivalcem. Peter Smerdon iz Svetovnega programa za hrano je opozoril, da smo lahko, če hrana ne bo pravočasno dostavljena, priča podobnim prizorom kot med letoma 1992 in 1993, ko je več sto tisoč ljudi umrlo zaradi lakote. "Ker humanitarni delavci in novinarji nimajo pristopa do večjega dela države, se lahko razbohoti lakota, skrita pred očmi javnosti," je opozoril Smeredon.
Zaradi grozeče lakote naj bi bila do konca leta že več kot polovica prebivalstva na Zemlji odvisna od humanitarne pomoči. Cel Afriški rog, vključno z Etiopijo, Džibutijem in deli Kenije, je zajela kriza zaradi pomanjkanja hrane. Zaradi sušnih obdobij in nagle rasti cen hrane je ogroženih 14 milijonov ljudi, kar je tri milijone več kot leta 2006, ko je zadnje dolgo sušno obdobje prizadelo to območje.
Situacija je najbolj skrb zbujajoča v Somaliji. Stalni konflikti etiopijskih in somalijskih enot z različnimi islamističnimi milicami otežujejo humanitarno delo. Letos je bilo ubitih že dvajset humanitarnih delavcev, večina v zadnjih dveh mesecih, kar je po mnenju humanitarnih delavcev del "organizirane teroristične kampanje".
Po ocenah ZN bo 3,5 milijona ljudi do konca leta potrebovalo humanitarno pomoč. Pričakujejo tudi, da bo to število še naraslo. Število podhranjenih otrok se je v preteklih treh mesecih podvojilo, število sestradanih odraslih pa se je prav tako povečalo. V Somaliji je trenutno nemogoče priti do hrane. 90 odstotkov pomoči Svetovnega programa za hrano morajo dostaviti z ladjami, medtem ko se ladijsko osebje boji somalijskih piratov. Hrana v državi je predraga ali pa ne more biti varno dostavljena prebivalcem. Peter Smerdon iz Svetovnega programa za hrano je opozoril, da smo lahko, če hrana ne bo pravočasno dostavljena, priča podobnim prizorom kot med letoma 1992 in 1993, ko je več sto tisoč ljudi umrlo zaradi lakote. "Ker humanitarni delavci in novinarji nimajo pristopa do večjega dela države, se lahko razbohoti lakota, skrita pred očmi javnosti," je opozoril Smeredon.
Why target corporation sponsors
Who are the Corporate Sponsors?
The Olympic sponsors include some of the best known brands in the world:
Adidas, Anheuser-Busch, Atos Origin, BHP Billiton, Coca-Cola, General Electric (parent of NBC), Johnson & Johnson, Kodak, Lenovo, Manulife, McDonald's, Microsoft, Panasonic, Samsung, Staples, Swatch, UPS, Visa and Volkswagen.
You can find a complete list of corporate sponsors on the website of the Beijing Organizing Committee.
Why Target Olympic Sponsors?
We are focusing on these companies because they are sponsoring the 2008 Beijing Olympics, and China has unrivaled influence with the government of Sudan. China has an opportunity to help bring security to civilians in Darfur. We are asking everyone associated with the Olympics to express their wish -- within the Olympic movement and to the Chinese host -- that Beijing help ensure there is security on the ground in Darfur before the Games begin.
We are not calling for a boycott. But we are urging the Olympic corporate sponsors to join us in pressuring the International Olympic Committee (IOC) and China to, in turn, press Sudan to ensure that there is immediate protection for civilians and humanitarian workers on the ground in Darfur well before the Games begin.
The Olympic corporate Partners, Sponsors, and Suppliers would prefer to say that this is not their problem. We believe that the more voices that are raised, the more hope there is for peace in Darfur. The Olympics belong to all of us, and in the face of genocide, anyone in a position of influence must try to act.
The Switch Over to Darfur Campaign
Switch Over to Darfur is a corporate sponsor and consumer/grassroots activist campaign. Consumers are committing -- between now and August -- to turn off sponsors' commercials during the Games if sponsors take inadequate action on Darfur. Demonstrations on World Refugee Day
Darfur advocates are demonstrating at the headquarters and retail locations of Olympic Corporate Sponsors on June 20, 2008.
2008 Corporate Sponsor Report Card
Why are the major corporations sponsoring the Olympics -- some of the most recognizable brands in the world -- refusing to speak out against the world's most wrenching humanitarian crisis?
In its second Olympic Corporate Sponsor Darfur Report Card, Dream for Darfur again failed or gave Ds to the majority – 15 of 19 – top Olympic sponsors, among them Visa, Coke and Swatch, for the companies' persistent refusal to take any meaningful step to help bring security to war-torn Darfur.
The 200-plus page report, The Big Chill: Too Scared to Speak, Olympic Sponsors Still Silent on Darfur, has triggered protests at the headquarters and retail locations of low-scoring sponsors.
2007 Corporate Sponsor Report Card Executive Summary (.pdf)
In a report card released November 26, 2007, Dream for Darfur failed or gave Ds to 16 out of 19 top 2008 Olympic sponsors -- among them Visa, Coke and others known worldwide for their consumer brands -- on their corporate social responsibility responses to China's support of the genocide in Darfur. The report accompanying the grades is called: "And Now … Not a Word from Our Sponsors."
nedelja, februar 13, 2011
Čebele še bodo?
Poslanska skupina Zares je podprla prizadevanja za Slovenijo brez GSO in vložila predlog zakona o moratoriju na gojenje gensko spremenjenih organizmov. Na njihovi spletni strani
www.zares.si/peticija je omogočila podpisovanje peticije za začasno prepoved namernega sproščanja gensko spremenjenih rastlin v okolje.
S podpisi se mudi. Prispevajte po svojih močeh in pomagajte širiti pobudo, da čim več Slovencev podpiše svoj delež k ohranjanju naše dežele zdrave za nas, danes in naše potomce.
Pet minut pred dvanajsto se politiki le prebujajo.
Izginotje čebel bi imelo za človeštvo uničujoč učinek!
Skrivnostno pri umiranju čebel je, da čebel enostavno ni več, izginejo brez sledu. Zapustile so panj, mladega zaroda ne oskrbujejo več. Ne vemo, kam so šle. V panju ni mrtvih čebel, čebele enostavno izginejo. Posledice so zaenkrat še neizmerljive: izginotje čebel bi imelo za človeštvo uničujoč učinek, kajti skoraj dve tretjini naše prehrane je posredno ali neposredno odvisna od dela čebel.
Večino sadja (90%) oprašujejo čebele, prav tako mandlje, melone, papriko, buče, maline itd. Zato je Albert Einstein že leta 1949 svaril pred umiranjem čebel: »Ko bo izginila čebela z obličja Zemlje, bo človek preživel le še štiri leta; saj ko ni več čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi …«
Prave alternative za opraševanje čebel do danes še niso odkrili. Tudi uporaba velikih ventilatorjev ni prinesla željenega učinka. Čebele so najnatančnejši gradbeni mojstri na svetu, njihova navigacija poteka po njihovih lastnih zemljevidih, podrobno preračunavajo položaj sonca, razlikujejo stotero vonjav in prevzemajo mogočno nalogo za naš planet: opraševanje neštetih cvetov na sadnem drevju, v vrtovih, na travnikih in v gozdovih.
Čebele opravljajo šest poklicev v 30 dneh
Da bi lahko to nalogo, ki zagotavlja nadaljnji obstanek vsega živega, zanesljivo opravljale, so se čebele brezhibno in harmonično organizirale, česar pri ljudeh še nikjer ni bilo mogoče najti. »Občudovanja vredno pri čebelah je že samo njihovo bistvo,« razlaga dolgoletni čebelar Hermann Glas.
»Občudovanja vredno zato, ker vse stoodstotno deluje in čebela že od prvega dne svojega prihoda na svet ve, kaj je njena naloga. Naloga je že v njej sami.« Pri tem še zdaleč ne gre le za opraševanje cvetov – v času njenega kratkega življenja (30 do 70 dni) opravlja čebela šest različnih poklicev. Ko se izvali, prve štiri dni kot čebela – čistilka čisti celice satja in panj, kajti v neočiščene celice satja čebelja matica ne leže novih jajčec.
Od 5. do 11. dne je dojilja in krmi ličinke. Nato dela 3 dni kot skladiščnik: nalaga nektar v celice satja in prezračuje panj na ta način, da z veliko hitrostjo zamahuje s krili. S 14. dnem življenja končno postane čebela – graditeljica in gradi celice satja, eno za drugo, šesterokotne, eno enako drugi. Z 18. dnem čebela spremeni svojo vlogo v čebelo – braniteljico in pri vhodu v panj odganja vsiljivce kot so ose, sršeni in metulji.
Šele nato, s svojim 22. dnem življenja, postane čebela nabiralka. Leta s cveta na cvet, da nabere nektar, cvetni prah in propolis (neke vrste drevesno smolo), hrano za čebele v panju. Kako čebela ve, kaj je njeno delo? Kaj ji narekuje, kdaj mora zamenjati delovno mesto? Kdo si je izmislil znameniti in dolgo raziskovani ples v krogu in poplesovanje z zadkom, s katerim čebela po vrnitvi v panj sporoča drugim čebelam natančno mesto, oddaljenost in kvaliteto izvora hrane?
Poročilo v medijih je bilo osupljivo: V ZDA je prišlo do masovnega umiranja čebel v takem obsegu, kot ga niso opazili še nikoli doslej. Na zahodni obali Amerike je propadlo okoli 60 odstotkov čebelje populacije, na vzhodni obali in v Teksasu pa več kot 70 odstotkov. Prizadetih je več kot polovica vseh zveznih držav in deli Kanade. Enako se dogaja v Španiji in na Poljskem.
Ali so krivi mobilni telefoni?
Po opisu v članku časopisa The Independent (britanski nedeljski časopis) se čebele izgubijo zaradi radiacije (sevanja) mobilnih telefonov. Iz tega vzroka ne najdejo več nazaj v svoje panje, v katerih ostanejo le matica, izležena jajčeca in med. Ena izmed študij Univerze v Landau, je, kot piše časopis Bild, to domnevo že potrdila. Kako naj si to razlagamo?
Znanost je pogosto dokazala, da pravzaprav ničesar ne ve. So pa mnogi čebelarji v bližini oddajnikov in pod daljnovodi opazili nenavadne, negativne pojave. Eden od čebelarjev opisuje svoja opažanja glede spremenjenega obnašanja čebel ob postavitvi oddajnikov v njihovi neposredni bližini: »Pri moji čebelji populaciji (sprva približno 40 družin) je bilo opaziti močan nemir in povečano težnjo po rojenju.
Kot čebelar z nakladalnimi panji uporabljam tako imenovano povišano dno, čebele v tem prostoru niso dograjevale satovja v nadaljevanju pripravljenih okvirčkov, ampak brez reda, križem kražem po prostoru. Še posebej vpadljiva je bila močna lepljivost satov, tako da je bilo posamezne okvire težko ločiti. Opazil sem tudi izredno hiter spomladanski razvoj, tako da je bilo treba predčasno poskrbeti za preprečevanje rojenja. Poleti je prišlo do nerazložljivega upadanja čebelje populacije. Čebele so panje enostavno zapustile.« (www.mikrowellensmog.info/bienen.html)
Čebele živijo v kolektivu
Čebele so bitja z visoko inteligenco. »Ta iznajdljivost, ta red, česa takega mi ljudje nismo sposobni,« se navdušuje čebelar Hermann Glas, ki oskrbuje 40 čebeljih družin. Zanj čebele niso posamična bitja, zanj so čebele enota: »Čebelja družina je kot eno samo bitje, ima nekaj, kar bi lahko imenovali kolektivna duša.« Tako tudi zelo stari čebelarji nikoli ne govore o čebelah, temveč vedno o čebeli.
In ta obstaja v treh spolih: tu je matica, ki se dovoli krmiti z dragocenim matičnim mlečkom in ki v svojem 3 do 4 leta trajajočem življenju v celice satovja izleže dva milijona jajčec, ob sončnem obratu do 2000 jajčec dnevno; tu so delavke ženskega spola, ki panj gradijo, v njem vzdržujejo red in čistočo, nabirajo nektar in krmijo ličinke; in tu so troti moškega spola, katerih je v panju le nekaj sto.
Troti igrajo v panju pravzaprav tragično vlogo. Nekoliko okornejši in bolj poraščeni kot čebele delavke so v panju uporabni le kot osemenjevalci matice. Prehranjevati se ne morejo sami, oskrbujejo jih čebele delavke. Tudi k obrambi ne morejo ničesar doprinesti, saj nimajo organa za pikanje. Njihova naloga je enostavno le v tem, da se v spomladansko-poletnem času odpravijo na poročni let in osemenijo matico, kar le redkim uspe in pomeni njihovo takojšnjo smrt.
Kraljica ali delavka?
O tem, ali bo čebela živela kot trot, delavka ali matica, ne odloča genetski zapis, temveč to preprosto določa ravnanje z jajčecem. Za ličinke matice, recimo, so zgrajene posebno oblikovane večje »kraljevske zibelke«. Te ličinke so deležne posebne prehrane, prejemajo izbran sok, matični mleček, ki ga proizvajajo mlade čebele v svojih žlezah.
Nasprotno pa ličinke bodočih čebel delavk prejemajo od 6. do 7. dne hrano, ki je mešanica cvetnega prahu, medu in vode. Troti sicer prejemajo enako hrano, vendar izvirajo iz neoplojenih jajčec. In kdo določa razdelitev na matico, delavko ali trota? Seveda zopet »čebela«, duša čebelje družine. Ta tudi zazna, če se je čebelja družina preveč namnožila. V tem primeru mora čebelja matica na dieto, tako da izleže manj jajčec, postane vitkejša in tako sposobna leteti.
Posledično se družina razdeli, prične rojiti: stara matica zapusti panj skupaj z delom svojih dvorjanov in si poišče novo bivališče. Za kraljevski naraščaj je že pravočasno poskrbljeno – mlada matica je že vzrejena v novi kraljevski zibki. Po svojem poročnem letu odslej ona prevzema izleganje jajčec in s svojim vonjem skrbi za harmonijo v panju.
Je to le goli nagon, ki vodi življenje čebele? Ali imajo čebele zavest? Ali razmišljajo? Temu vprašanju se trenutno posvečajo raziskovalci vseh narodnosti.
Biolog James L. Gould z Univerze Princeton je pri svojih raziskovanjih naletel na primer, s katerim ni računal nihče, niti on sam. Gould je pripravil svojim čebelam mobilno pašo in jo vsak dan prestavil za enako razdaljo. Kot je bilo pričakovati, so čebele nabiralke vedno izsledile novo mesto paše. A kar se je zgodilo zatem, je preseglo vse, kar bi lahko smiselno pričakovali: po nekaj dneh so čebele vedele, kje bo ta dan stala paša in so na tem mestu neučakano krožile, dokler ni prispel Gould s pašo.
Ali so čebele spregledale princip Gouldovega poizkusa? Pametne razlage Gould za to ni mogel najti. A njegova nemoč pri iskanju razlage se je še bolj stopnjevala, ko je potek svojega poizkusa drastično otežil. Paše ni prestavljal za enakomerno razdaljo, temveč je stopnjeval prestavitev vedno znova za faktor 1,25 – vse prej kot zlahka ugotovljiva zakonitost. In kljub temu so se čebele tudi v tem primeru znašle.
Kot da bi v teku tega poizkusa razumele njegova pravila, so vedno krožile nad pravim mestom v pričakovanju hrane. Očitno so ravnale po pravilu: vzemi zadnjo postavitev, k njej prištej 25 odstotkov in tam te čaka hrana. Do danes še nihče ni našel ključne razlage, kako so insekti s svojimi miligramskimi možgani sposobni takšnih malodane nemogočih dosežkov.
Če izhajamo iz tega, da ima vse živo svojo dušo, da se v vseh oblikah življenja pretaka vesoljna duhovnost – Bog, potem ustreza razmišljanje, da se zavest vsake posamezne čebele potencira v čebelji družini. Z življenjem v skupnosti nastane neka višja zavest, ki je ne moremo omejevati s številom nevronov v možganih ene same čebele.
Boj čebel za preživetje
Kakršnokoli že je naše stališče do tega vprašanja – ali naj priznavamo čebelam nagon, zavest ali dušo občestva – kdor se poglablja v dogajanja in zakonitosti znotraj čebelje družine, je prevzet, občuti občudovanje, občuti spoštovanje do teh bitij, od katerih je v bistvu odvisno naše preživetje. Toliko bolj nerazumljivo je zato človekovo ravnanje z okoljem, z naravo, z živalmi.
Zakaj v ZDA in v drugih državah na skrivnosten način zapušča na tisoče čebel svoje panje? Ali terjata zastrupljanje okolja in zločin nad stvarstvom – genska tehnika svoj davek? Ali je človek zmedel čebelji red? Ali čebele iščejo območja, v katerih še lahko žive po svoji ureditvi? Ali sploh še obstajajo takšna območja in če, ali so čebeljim rojem dosegljiva? Ali jih je človek obsodil na propad in s tem izrekel obsodbo tudi samemu sebi …?
»Človeštvo nujno potrebuje čebele, saj sta skoraj dve tretjini človekove prehrane odvisni od čebel, bodisi posredno ali neposredno: 80 do 90 odstotkov sadja (jabolka, hruške, slive, češnje, breskve, kivi itd.) oprašijo čebele, prav tako mandlje, melone, papriko, buče, maline, sojo, beluše, brokoli, zéleno, kumare in še okrog 90 drugih vrst sadja in zelenjave.
Vegetarisch geniessen, 3/07, prevod: Blanka Prezelj
Vir slovenskega prevoda: revija Osvoboditev živali, november 2007
www.zares.si/peticija je omogočila podpisovanje peticije za začasno prepoved namernega sproščanja gensko spremenjenih rastlin v okolje.
S podpisi se mudi. Prispevajte po svojih močeh in pomagajte širiti pobudo, da čim več Slovencev podpiše svoj delež k ohranjanju naše dežele zdrave za nas, danes in naše potomce.
Pet minut pred dvanajsto se politiki le prebujajo.
Izginotje čebel bi imelo za človeštvo uničujoč učinek!
Skrivnostno pri umiranju čebel je, da čebel enostavno ni več, izginejo brez sledu. Zapustile so panj, mladega zaroda ne oskrbujejo več. Ne vemo, kam so šle. V panju ni mrtvih čebel, čebele enostavno izginejo. Posledice so zaenkrat še neizmerljive: izginotje čebel bi imelo za človeštvo uničujoč učinek, kajti skoraj dve tretjini naše prehrane je posredno ali neposredno odvisna od dela čebel.
Večino sadja (90%) oprašujejo čebele, prav tako mandlje, melone, papriko, buče, maline itd. Zato je Albert Einstein že leta 1949 svaril pred umiranjem čebel: »Ko bo izginila čebela z obličja Zemlje, bo človek preživel le še štiri leta; saj ko ni več čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi …«
Prave alternative za opraševanje čebel do danes še niso odkrili. Tudi uporaba velikih ventilatorjev ni prinesla željenega učinka. Čebele so najnatančnejši gradbeni mojstri na svetu, njihova navigacija poteka po njihovih lastnih zemljevidih, podrobno preračunavajo položaj sonca, razlikujejo stotero vonjav in prevzemajo mogočno nalogo za naš planet: opraševanje neštetih cvetov na sadnem drevju, v vrtovih, na travnikih in v gozdovih.
Čebele opravljajo šest poklicev v 30 dneh
Da bi lahko to nalogo, ki zagotavlja nadaljnji obstanek vsega živega, zanesljivo opravljale, so se čebele brezhibno in harmonično organizirale, česar pri ljudeh še nikjer ni bilo mogoče najti. »Občudovanja vredno pri čebelah je že samo njihovo bistvo,« razlaga dolgoletni čebelar Hermann Glas.
»Občudovanja vredno zato, ker vse stoodstotno deluje in čebela že od prvega dne svojega prihoda na svet ve, kaj je njena naloga. Naloga je že v njej sami.« Pri tem še zdaleč ne gre le za opraševanje cvetov – v času njenega kratkega življenja (30 do 70 dni) opravlja čebela šest različnih poklicev. Ko se izvali, prve štiri dni kot čebela – čistilka čisti celice satja in panj, kajti v neočiščene celice satja čebelja matica ne leže novih jajčec.
Od 5. do 11. dne je dojilja in krmi ličinke. Nato dela 3 dni kot skladiščnik: nalaga nektar v celice satja in prezračuje panj na ta način, da z veliko hitrostjo zamahuje s krili. S 14. dnem življenja končno postane čebela – graditeljica in gradi celice satja, eno za drugo, šesterokotne, eno enako drugi. Z 18. dnem čebela spremeni svojo vlogo v čebelo – braniteljico in pri vhodu v panj odganja vsiljivce kot so ose, sršeni in metulji.
Šele nato, s svojim 22. dnem življenja, postane čebela nabiralka. Leta s cveta na cvet, da nabere nektar, cvetni prah in propolis (neke vrste drevesno smolo), hrano za čebele v panju. Kako čebela ve, kaj je njeno delo? Kaj ji narekuje, kdaj mora zamenjati delovno mesto? Kdo si je izmislil znameniti in dolgo raziskovani ples v krogu in poplesovanje z zadkom, s katerim čebela po vrnitvi v panj sporoča drugim čebelam natančno mesto, oddaljenost in kvaliteto izvora hrane?
Poročilo v medijih je bilo osupljivo: V ZDA je prišlo do masovnega umiranja čebel v takem obsegu, kot ga niso opazili še nikoli doslej. Na zahodni obali Amerike je propadlo okoli 60 odstotkov čebelje populacije, na vzhodni obali in v Teksasu pa več kot 70 odstotkov. Prizadetih je več kot polovica vseh zveznih držav in deli Kanade. Enako se dogaja v Španiji in na Poljskem.
Ali so krivi mobilni telefoni?
Po opisu v članku časopisa The Independent (britanski nedeljski časopis) se čebele izgubijo zaradi radiacije (sevanja) mobilnih telefonov. Iz tega vzroka ne najdejo več nazaj v svoje panje, v katerih ostanejo le matica, izležena jajčeca in med. Ena izmed študij Univerze v Landau, je, kot piše časopis Bild, to domnevo že potrdila. Kako naj si to razlagamo?
Znanost je pogosto dokazala, da pravzaprav ničesar ne ve. So pa mnogi čebelarji v bližini oddajnikov in pod daljnovodi opazili nenavadne, negativne pojave. Eden od čebelarjev opisuje svoja opažanja glede spremenjenega obnašanja čebel ob postavitvi oddajnikov v njihovi neposredni bližini: »Pri moji čebelji populaciji (sprva približno 40 družin) je bilo opaziti močan nemir in povečano težnjo po rojenju.
Kot čebelar z nakladalnimi panji uporabljam tako imenovano povišano dno, čebele v tem prostoru niso dograjevale satovja v nadaljevanju pripravljenih okvirčkov, ampak brez reda, križem kražem po prostoru. Še posebej vpadljiva je bila močna lepljivost satov, tako da je bilo posamezne okvire težko ločiti. Opazil sem tudi izredno hiter spomladanski razvoj, tako da je bilo treba predčasno poskrbeti za preprečevanje rojenja. Poleti je prišlo do nerazložljivega upadanja čebelje populacije. Čebele so panje enostavno zapustile.« (www.mikrowellensmog.info/bienen.html)
Čebele živijo v kolektivu
Čebele so bitja z visoko inteligenco. »Ta iznajdljivost, ta red, česa takega mi ljudje nismo sposobni,« se navdušuje čebelar Hermann Glas, ki oskrbuje 40 čebeljih družin. Zanj čebele niso posamična bitja, zanj so čebele enota: »Čebelja družina je kot eno samo bitje, ima nekaj, kar bi lahko imenovali kolektivna duša.« Tako tudi zelo stari čebelarji nikoli ne govore o čebelah, temveč vedno o čebeli.
In ta obstaja v treh spolih: tu je matica, ki se dovoli krmiti z dragocenim matičnim mlečkom in ki v svojem 3 do 4 leta trajajočem življenju v celice satovja izleže dva milijona jajčec, ob sončnem obratu do 2000 jajčec dnevno; tu so delavke ženskega spola, ki panj gradijo, v njem vzdržujejo red in čistočo, nabirajo nektar in krmijo ličinke; in tu so troti moškega spola, katerih je v panju le nekaj sto.
Troti igrajo v panju pravzaprav tragično vlogo. Nekoliko okornejši in bolj poraščeni kot čebele delavke so v panju uporabni le kot osemenjevalci matice. Prehranjevati se ne morejo sami, oskrbujejo jih čebele delavke. Tudi k obrambi ne morejo ničesar doprinesti, saj nimajo organa za pikanje. Njihova naloga je enostavno le v tem, da se v spomladansko-poletnem času odpravijo na poročni let in osemenijo matico, kar le redkim uspe in pomeni njihovo takojšnjo smrt.
Kraljica ali delavka?
O tem, ali bo čebela živela kot trot, delavka ali matica, ne odloča genetski zapis, temveč to preprosto določa ravnanje z jajčecem. Za ličinke matice, recimo, so zgrajene posebno oblikovane večje »kraljevske zibelke«. Te ličinke so deležne posebne prehrane, prejemajo izbran sok, matični mleček, ki ga proizvajajo mlade čebele v svojih žlezah.
Nasprotno pa ličinke bodočih čebel delavk prejemajo od 6. do 7. dne hrano, ki je mešanica cvetnega prahu, medu in vode. Troti sicer prejemajo enako hrano, vendar izvirajo iz neoplojenih jajčec. In kdo določa razdelitev na matico, delavko ali trota? Seveda zopet »čebela«, duša čebelje družine. Ta tudi zazna, če se je čebelja družina preveč namnožila. V tem primeru mora čebelja matica na dieto, tako da izleže manj jajčec, postane vitkejša in tako sposobna leteti.
Posledično se družina razdeli, prične rojiti: stara matica zapusti panj skupaj z delom svojih dvorjanov in si poišče novo bivališče. Za kraljevski naraščaj je že pravočasno poskrbljeno – mlada matica je že vzrejena v novi kraljevski zibki. Po svojem poročnem letu odslej ona prevzema izleganje jajčec in s svojim vonjem skrbi za harmonijo v panju.
Je to le goli nagon, ki vodi življenje čebele? Ali imajo čebele zavest? Ali razmišljajo? Temu vprašanju se trenutno posvečajo raziskovalci vseh narodnosti.
Biolog James L. Gould z Univerze Princeton je pri svojih raziskovanjih naletel na primer, s katerim ni računal nihče, niti on sam. Gould je pripravil svojim čebelam mobilno pašo in jo vsak dan prestavil za enako razdaljo. Kot je bilo pričakovati, so čebele nabiralke vedno izsledile novo mesto paše. A kar se je zgodilo zatem, je preseglo vse, kar bi lahko smiselno pričakovali: po nekaj dneh so čebele vedele, kje bo ta dan stala paša in so na tem mestu neučakano krožile, dokler ni prispel Gould s pašo.
Ali so čebele spregledale princip Gouldovega poizkusa? Pametne razlage Gould za to ni mogel najti. A njegova nemoč pri iskanju razlage se je še bolj stopnjevala, ko je potek svojega poizkusa drastično otežil. Paše ni prestavljal za enakomerno razdaljo, temveč je stopnjeval prestavitev vedno znova za faktor 1,25 – vse prej kot zlahka ugotovljiva zakonitost. In kljub temu so se čebele tudi v tem primeru znašle.
Kot da bi v teku tega poizkusa razumele njegova pravila, so vedno krožile nad pravim mestom v pričakovanju hrane. Očitno so ravnale po pravilu: vzemi zadnjo postavitev, k njej prištej 25 odstotkov in tam te čaka hrana. Do danes še nihče ni našel ključne razlage, kako so insekti s svojimi miligramskimi možgani sposobni takšnih malodane nemogočih dosežkov.
Če izhajamo iz tega, da ima vse živo svojo dušo, da se v vseh oblikah življenja pretaka vesoljna duhovnost – Bog, potem ustreza razmišljanje, da se zavest vsake posamezne čebele potencira v čebelji družini. Z življenjem v skupnosti nastane neka višja zavest, ki je ne moremo omejevati s številom nevronov v možganih ene same čebele.
Boj čebel za preživetje
Kakršnokoli že je naše stališče do tega vprašanja – ali naj priznavamo čebelam nagon, zavest ali dušo občestva – kdor se poglablja v dogajanja in zakonitosti znotraj čebelje družine, je prevzet, občuti občudovanje, občuti spoštovanje do teh bitij, od katerih je v bistvu odvisno naše preživetje. Toliko bolj nerazumljivo je zato človekovo ravnanje z okoljem, z naravo, z živalmi.
Zakaj v ZDA in v drugih državah na skrivnosten način zapušča na tisoče čebel svoje panje? Ali terjata zastrupljanje okolja in zločin nad stvarstvom – genska tehnika svoj davek? Ali je človek zmedel čebelji red? Ali čebele iščejo območja, v katerih še lahko žive po svoji ureditvi? Ali sploh še obstajajo takšna območja in če, ali so čebeljim rojem dosegljiva? Ali jih je človek obsodil na propad in s tem izrekel obsodbo tudi samemu sebi …?
»Človeštvo nujno potrebuje čebele, saj sta skoraj dve tretjini človekove prehrane odvisni od čebel, bodisi posredno ali neposredno: 80 do 90 odstotkov sadja (jabolka, hruške, slive, češnje, breskve, kivi itd.) oprašijo čebele, prav tako mandlje, melone, papriko, buče, maline, sojo, beluše, brokoli, zéleno, kumare in še okrog 90 drugih vrst sadja in zelenjave.
Vegetarisch geniessen, 3/07, prevod: Blanka Prezelj
Vir slovenskega prevoda: revija Osvoboditev živali, november 2007
Učenje angleščine donira hrano
Učenje angleščine tako, da pomagaš drugim!!
izboljšaj svojo angleščino in nahrani lačne!
Kako? Enostavno. Igraj brezplacno igrico /FreeRice / in zagotovi revnim zrnca riza. Odpri stran http://www.freerice.com/ in ugani, kaj pomeni beseda (op.p.: stran je v angleskem jeziku). Na voljo imas odgovore. Ce je odgovor pravilen, dobis tezjo besedo.
Ce je napacen, dobis naslednjic; lazjo. Za vsako pravilno besedo daruje/FreeRice/
/*FreeRice zasleduje dva cilja:*/
*1.* vsesplosno urjenje in sirjenje angleskega besednjaka
*2.* nahraniti lacne in tako zmanjsati lakoto
Na spletni strani pravijo, da s sirjenjem besednjaka ne izboljsate samo svojega zivljenja in ne vlagate samo v svojo prihodnost, temvec; tudi v prihodnost revnega dela prebivalstva. Svetovnemu programu */ZN/****/za/****/hrano/* (WFP) 10 zrn riza. Stroske pokrivajo sponzorji.
Katere vrste kitov so najbolj ranljive?
Japonski lovci na kite načrtujejo, da bodo letos ulovili skoraj tisoč ščukastih ali malih kitov (Balaenoptera acutorostrata) in brazdastih kitov (Balaenoptera physalus). Tako nadaljujejo z lovsko tradicijo, ki so jo začeli v 12. stoletju.
Po besedah World Conservation Union (IUCN), okoli 200.000 severnih ščukastih ali malih kitov, ki jih lovijo Japonci in 700.000 južnih ščukastih kitov, ni ogroženih. Brazdasti kiti, ki jih je nekoliko več kot 40.000, so klasificirani kot ogrožena vrsta.
Oglejmo si nekaj kitov z najmanjšo populacijo:
1. Severni biskajski kit
-- Populacija: približno 350. Ogrožen.
-- Mogoče ga je najti v ZDA na obali East Coast in Kanadi. Počasnega plavalca so stoletja lovili zavoljo masti. Leta 1935 je bila to prva vrsta kitov, ki so jo zaščitili pred komercialnim ulovom.
2. Sinji kit
-- Populacija: približno 5.000. Ogrožen.
-- Največje živo bitje na svetu, s težo nad 100 ton, zraste do 30 metrov. Živi v različnih svetovnih morjih.
-- Lovili so ga skoraj do izginotja; število se je do leta 1950 iz 250.00 zmanjšalo na okoli 1.000. Od prepovedi leta 1960 se številke višajo.
3. Grenlandski kit
-- Populacija: približno 8.000. Nizka stopnja ogroženosti.
-- Najdemo ga na Antarktiki
-- Od 17. stoletja do skoraj 1900 so ga lovili zavoljo masti in "kitove kosti." Zaščiten od 1946 naprej.
4. Grbasti kit
-- Populacija: med 10.000 do 20.000. Ranljiv.
-- Živijo v vseh svetovnih oceanih. Znani po svoji gibčnosti in akrobatiki, prav tako lahko "pojejo" več kot 30 minut.
-- Japonska je po ostrih mednarodnih protestih opustila načrte, da bi letos ulovila 50 grbastih kitov.
5. Sivi kit
-- Populacija: 25.000. Nizka stopnja ogroženosti.
-- Živi predvsem v severno vzhodnem Pacifiku. V Severno Atlantskem oceanu so že izumrli. Približno 100 sivih kitov v zahodnem Pacifiku spada med kritično ogrožene vrste. V 1850-ih so vsakega desetega ubili. International Whaling Commission protection poroča, da se od 1940 številke večajo.
Povzela: Valerija Hozjan
Vir: www.planetark.com/
vir >
Po besedah World Conservation Union (IUCN), okoli 200.000 severnih ščukastih ali malih kitov, ki jih lovijo Japonci in 700.000 južnih ščukastih kitov, ni ogroženih. Brazdasti kiti, ki jih je nekoliko več kot 40.000, so klasificirani kot ogrožena vrsta.
Oglejmo si nekaj kitov z najmanjšo populacijo:
1. Severni biskajski kit
-- Populacija: približno 350. Ogrožen.
-- Mogoče ga je najti v ZDA na obali East Coast in Kanadi. Počasnega plavalca so stoletja lovili zavoljo masti. Leta 1935 je bila to prva vrsta kitov, ki so jo zaščitili pred komercialnim ulovom.
2. Sinji kit
-- Populacija: približno 5.000. Ogrožen.
-- Največje živo bitje na svetu, s težo nad 100 ton, zraste do 30 metrov. Živi v različnih svetovnih morjih.
-- Lovili so ga skoraj do izginotja; število se je do leta 1950 iz 250.00 zmanjšalo na okoli 1.000. Od prepovedi leta 1960 se številke višajo.
3. Grenlandski kit
-- Populacija: približno 8.000. Nizka stopnja ogroženosti.
-- Najdemo ga na Antarktiki
-- Od 17. stoletja do skoraj 1900 so ga lovili zavoljo masti in "kitove kosti." Zaščiten od 1946 naprej.
4. Grbasti kit
-- Populacija: med 10.000 do 20.000. Ranljiv.
-- Živijo v vseh svetovnih oceanih. Znani po svoji gibčnosti in akrobatiki, prav tako lahko "pojejo" več kot 30 minut.
-- Japonska je po ostrih mednarodnih protestih opustila načrte, da bi letos ulovila 50 grbastih kitov.
5. Sivi kit
-- Populacija: 25.000. Nizka stopnja ogroženosti.
-- Živi predvsem v severno vzhodnem Pacifiku. V Severno Atlantskem oceanu so že izumrli. Približno 100 sivih kitov v zahodnem Pacifiku spada med kritično ogrožene vrste. V 1850-ih so vsakega desetega ubili. International Whaling Commission protection poroča, da se od 1940 številke večajo.
Povzela: Valerija Hozjan
Vir: www.planetark.com/
vir >
2,7 milijarde ljudi izpostavljenih vojni
Več kot tretjina svetovnega prebivalstva v 46 državah bo v prihodnosti izpostavljena možnosti izbruha vojne kot posledice klimatskih sprememb, poroča International Alert. Večji deli Afrike, Azije in Južne Amerike bi lahko prizadeli socialni nemiri in vojne zaradi erozije zemlje, zvišanja nivoja morja in vse močnejših neurij.
Najbolj bodo prizadete države, ki nimajo dovolj materialnih rezerv in politično niso dovolj stabilne, da bi se soočile s posledicami klimatskih sprememb. Zaradi pomanjkanja vode bo v Južni Ameriki najbolj ogrožen Peru, ki bi lahko končal v sporu s Čilom in Ekvadorjem. V Evropi so za najbolj problematično območje označili Balkan, predvsem Srbijo in Črno Goro, ki so ju politično oslabile državljanske vojne v regiji.Če se bodo temperature vztrajno višale, bo vse bolj primanjkovalo obdelovalnih površin, kar zna predstavljati velik pritisk na prebivalce - to lahko pripelje do nasilja neslutenih razsežnosti, ki ga oblasti ne bodo mogle zatreti. vir >
Najbolj bodo prizadete države, ki nimajo dovolj materialnih rezerv in politično niso dovolj stabilne, da bi se soočile s posledicami klimatskih sprememb. Zaradi pomanjkanja vode bo v Južni Ameriki najbolj ogrožen Peru, ki bi lahko končal v sporu s Čilom in Ekvadorjem. V Evropi so za najbolj problematično območje označili Balkan, predvsem Srbijo in Črno Goro, ki so ju politično oslabile državljanske vojne v regiji.Če se bodo temperature vztrajno višale, bo vse bolj primanjkovalo obdelovalnih površin, kar zna predstavljati velik pritisk na prebivalce - to lahko pripelje do nasilja neslutenih razsežnosti, ki ga oblasti ne bodo mogle zatreti. vir >
petek, februar 11, 2011
Več kot milijarda ljudi brez pitne vode
sobota, 9. september 2006 @ 22:39 CEST / Objavil: Pozitivke
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije in Unicefa več kot 1,1 milijarde ljudi nima dostopa do kakovostnega vira pitne vode, 2,6 milijarde Zemljanov pa je prizadetih zaradi slabe osnovne higiene. Ustanovi opozarjata, da bi bilo za ureditev razmer potrebnega veliko dela in predvsem finančnih sredstev.
Med razvojnimi cilji Združenih narodov za novo tisočletje so si članice za cilj med drugim zadale tudi prepolovitev števila ljudi, ki nimajo stalnega dostopa do pitne vode in osnovnih sanitarnih potrebščin. Kljub temu imajo zaradi hitrega večanja svetovne populacije zdravstvene službe težave že s samim vzdrževanjem sedanjega stanja, piše v poročilu Svetovne zdravsteve organizacije (WHO) in Unicefa.
Med najpogostejšimi žrtvami slabih razmer so otroci. Po ocenah WHO je v letu 2005 zaradi neprimerne kakovostne pitne vode in slabih higienskih razmer umrlo 1,6 milijona otrok, kar je povprečno 4500 otrok na dan.
24 odstotkov svetovnih bolezni je posledica okoljskih razmer. Če želimo trajno odpraviti te težave, moramo v prvi vrsti odpraviti njihove vzroke, so opozorili avtorji poročila. Ocenjujejo, da bi moral svet za dosego zadanih razvojnih ciljev, povezanih s pitno vodo, vložiti za tretjino več truda, za dosego ciljev glede higienskih razmer pa bi se morali potruditi kar dvakrat bolj.
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije in Unicefa več kot 1,1 milijarde ljudi nima dostopa do kakovostnega vira pitne vode, 2,6 milijarde Zemljanov pa je prizadetih zaradi slabe osnovne higiene. Ustanovi opozarjata, da bi bilo za ureditev razmer potrebnega veliko dela in predvsem finančnih sredstev.
Med razvojnimi cilji Združenih narodov za novo tisočletje so si članice za cilj med drugim zadale tudi prepolovitev števila ljudi, ki nimajo stalnega dostopa do pitne vode in osnovnih sanitarnih potrebščin. Kljub temu imajo zaradi hitrega večanja svetovne populacije zdravstvene službe težave že s samim vzdrževanjem sedanjega stanja, piše v poročilu Svetovne zdravsteve organizacije (WHO) in Unicefa.
Med najpogostejšimi žrtvami slabih razmer so otroci. Po ocenah WHO je v letu 2005 zaradi neprimerne kakovostne pitne vode in slabih higienskih razmer umrlo 1,6 milijona otrok, kar je povprečno 4500 otrok na dan.
24 odstotkov svetovnih bolezni je posledica okoljskih razmer. Če želimo trajno odpraviti te težave, moramo v prvi vrsti odpraviti njihove vzroke, so opozorili avtorji poročila. Ocenjujejo, da bi moral svet za dosego zadanih razvojnih ciljev, povezanih s pitno vodo, vložiti za tretjino več truda, za dosego ciljev glede higienskih razmer pa bi se morali potruditi kar dvakrat bolj.
Revščina - sopotnik globalizacije
Nagovor predsednika republike
"Lepo pozdravljeni, vesel sem, da ste pripravili posvetovanje, okroglo mizo na takšno temo, na temo revščine v pogojih globalizacije, v pogojih današnjega sveta. Svet je med seboj vedno bolj povezan, tehnologije so ga še bolj povezale, lahko spremljamo drug drugega tudi, če smo na različnih delih sveta. Kljub temu, da postaja svet bolj povezan, da lahko hitro potujemo in da lahko spremljamo dogajanja po svetu, pa ne uspeva reševati svojih temeljnih neravnovesij.
Ta neravnovesja se ne zmanjšujejo, ampak se povečujejo. To smo ugotavljali septembra tudi na vrhunskem srečanju Združenih narodov v New Yorku, ko smo razpravljali na nivoju šefov držav o tem, kako uresničujemo tako imenovane milenijske cilje, ki smo si jih zastavili leta 2000 in s katerimi smo želeli v petnajstih letih prepoloviti revščino, lakoto na svetu. Cilji se mi takrat niso zdeli preveč ambiciozni, češ samo prepoloviti revščino, kaj bo pač z drugo polovico. Ampak v petih letih sem tudi sam ugotovil, da se ti cilji v svetu ne uresničujejo, da se revščina ne zmanjšuje, da se neravnovesja povečujejo. In, če je temu tako, potem se seveda moramo vprašati, kakšen bo ta svet še naprej, kakšen bo ta svet jutri, če se bodo povečevale socialne razlike med ljudmi, če bo na eni strani več kot polovica človeštva v hudi revščini, stradala. Ko bo dnevno umiralo na tisoče ljudi, na drugi strani pa se seveda vedno bolj kopiči bogastvo in različne dobrine, s katerimi lahko posameznik razpolaga, potem se vprašamo, kje je meja takšnemu razvoju. Ali meje ni, ali bodo takšni trendi kar naprej. Najbrž ne, najbrž se bo nekoč moralo nekaj zgoditi, takšen svet ni vzdržen svet. Ne more obstati na dolgi rok in če večina prebivalstva sveta vidi ta svet kot krivičen svet, potem je seveda samo vprašanje časa, kdaj in kako, na kak način bo nekaj eksplodiralo, na kak način bodo ta velika ravnovesja udarila nazaj, na vse, tudi na tiste, ki imajo zelo veliko in ki živijo v prepričanju, da se jim ne more nič zgoditi. Ampak nihče v tem svetu se ne more izolirati od dogajanj, od drugih, od posledic takšnega stanja, kakršnega imamo danes.
Že danes vidimo, da se pojavljajo različne oblike terorizma, da veliko prebivalcev tega sveta vidi krivičnost in je ne sprejema. Po drugi strani pa se vprašamo, ali res nismo v stanju nič storiti, da bi takšna gibanja spremenili. Na žalost te dosedanje oblike organiziranja človeštva niso dale zadovoljivih rezultatov. Organizacija Združenih narodov je potrebna, deluje, dosega nekatere rezultate. Vendar daleč od nivoja tistega, kar bi bilo potrebno, da bi neugodna gibanja v svetu obrnili, spremenili. Treba bo nekaj več. Mednarodne institucije so neučinkovite. Kljub velikemu številu birokratov, strokovnjakov, ki delujejo v teh institucijah, je rezultatov premalo, daleč premalo. In vidimo, da pravila, po katerih se suče ta svet in vse te institucije, niso takšna, ki bi lahko spremenila stanje stvari. Da logika profita v mednarodnih odnosih, logika kapitala ne more reševati teh problemov, lahko jih samo povečuje. Kot je po eni strani seveda širjenje tehnološkega razvoja povsod po svetu pozitivno, je pa po drugi strani negativno, če tega ne spremlja uravnotežen socialni in okoljski razvoj. Potrebno je nekaj več, kot je samo logika profita, če želimo ohraniti ta svet ali ga izboljšati. In moramo ga izboljšati. Če pogledamo zgodovino človeštva, se že ves čas obrača z velikimi nasprotji. Čeprav nikoli niso bila tako razvidna, kot so danes zaradi sodobnih tehnologij, zaradi takšne očitne medsebojne povezanosti in soodvisnosti. Prihajajo tudi do poskusov spreminjanja sveta, ampak ti poskusi so bili neuspešni zato, ker so temeljili na nasilnem spreminjanju sveta, na revoluciji in nasilju kot načinu spreminjanja obstoječih, sicer nepravičnih odnosov.
Pokazalo se je, da nobena revolucija, ki temeljni na sili, ne more prinesti trajnega izboljšanja stanja in ne more izboljšati sveta. Enostavno zato, ker so potem temelji slabi, ker vse, kar temelji na sili, na nasilju nad drugimi, četudi gre le popravljanje krivic, ne more uspeti, ne more prinesti rezultatov. Slej kot prej bodo nove krivice, ki so bile ustvarjene s takšnim nasilnim spreminjanjem sveta, udarile nazaj in prišlo bo spet do novega nasilja oziroma do novega spreminjanja ali pa vzpostavljanja večnega stanja stvari. Zato je edini način, da lahko spremenimo svet, ozaveščanje ljudi, visok nivo zavesti. Samo na ta način, če se zavedamo medsebojne odvisnosti na tem svetu, da se zavedamo, da smo pravzaprav vsi ljudje enaki, enako občutimo, imamo enake občutke, da si vsi ljudje enako zaslužimo mirno in dostojno preživetje na tem svetu, še več, izhajajoč iz te zavesti lahko spreminjamo stvari na trajnih trdnih osnovah in več ko bo ozaveščenih ljudi, več ko bo na svetu ljudi, ki se bodo tega zavedali, več možnosti je za uspeh, več možnosti je za to, da ta svet spremenimo na bolje. In kot ste že prebrali, moje sporočilo, ko bo dosežena kritična masa ljudi, ko bo veliko število ljudi na svetu mislilo tako, se zavedalo tega, takrat se bodo stvari začele spreminjati. Takrat bodo ljudje znotraj institucij državnih ali mednarodnih začeli drugače delovati, začeli bodo zares iskati rešitve, uravnotežene rešitve. Če bomo sami poskušali spremeniti stvari v mednarodnih institucijah ali nacionalnih institucijah, nam ne bo uspelo, če ni dovolj ljudi ozaveščenih, če ni dovolj visoke kritične mase ozaveščenih ljudi, enostavno se bodo stvari vrtele naprej po ustaljenih načinih, mehanizmih, ker to kolesje se zelo težko spreminja, obstaja neka inercija, ki jo je skoraj nemogoče premakniti v svetu, in če se posameznik zaletava v to, mu ne bo uspelo. Logika obstoječih stvari, logika kapitala, načina delovanja institucij navsezadnje tudi medijev, ki so s tem povezani, je takšna, da se je ne da premakniti, če jo poskuša premakniti posameznik ali celo skupina ljudi. Vendar vedno več ljudi je ozaveščeni, vidimo po Evropi in tudi drugod po svetu, da je vedno več nevladnih organizacij, ki se prizadevajo za spremembe v tej smeri. In tisto, kar vidimo, je tudi, da so ljudje, državljani po Evropi vedno bolj nezadovoljni tudi s svojim institucijami, navsezadnje s svojo politiko, ker ta politika ne rešuje svetovnih problemov, ne rešuje revščine, ne rešuje okoljskih problemov in ljudje imajo slab občutek, da če se nekaj ne bo premaknilo, da se bo vse skupaj slabo končalo. In zato prihaja do vedno večjega razkoraka, po eni strani med uradno politiko in institucijami in med tem občutkom ali pa že zavestjo ljudi, državljanov, ki vedo, da na ta način ne bo šlo dolgo naprej, da bo potrebno nekaj storiti.
Prepričan sem, da se bo v naslednjih letih ozaveščenost hitreje povečevala, kot se je preteklih obdobjih, kažejo se že takšni znaki, kažejo se številna gibanja, številna prizadevanja v to smer, navsezadnje je vaš posvet temu namenjen. Dal bo svoj prispevek, dal bo en kamenček v ta mozaik spreminjanja zavesti in spreminjanja sveta. Želim seveda, da bi temu sledili tudi drugje, vedno več državljank in državljanov v Sloveniji in pa drugod po svetu. Moj občutek je, da se stvari že spreminjajo tudi v Sloveniji. To mi potrjujejo tudi izjemno pozitivni odzivi ljudi na akcijo za pomoč Darfurju, vedno več je ljudi, ki se jim to ne zdi neka eksotična zadeva, na nekem drugem delu sveta, češ zakaj bi se morali mi s tem ukvarjati, saj imamo sami dovolj problemov. Vendar ravno takšno ozko gledanje samo nase, kot posameznika ali samo na svojo nacijo in na svoje koristi nas omejuje in nam onemogoča to spreminjanje sveta, o katerem sem govoril. Če pomagamo drugim, pomagamo tudi sebi. Zmanjšali bomo neravnotežje v svetu in s tem, ko bomo storili nekaj dobrega nekomu drugemu, bomo tudi zase storili verjetno največ, kar lahko storimo. Želim vam veliko uspeha na tem današnjem posvetu in pri ozaveščanju in nasploh pri spreminjanju tega sveta.
Hvala lepa."
vir: http://www.up-rs.si/up-rs/uprs.nsf
"Lepo pozdravljeni, vesel sem, da ste pripravili posvetovanje, okroglo mizo na takšno temo, na temo revščine v pogojih globalizacije, v pogojih današnjega sveta. Svet je med seboj vedno bolj povezan, tehnologije so ga še bolj povezale, lahko spremljamo drug drugega tudi, če smo na različnih delih sveta. Kljub temu, da postaja svet bolj povezan, da lahko hitro potujemo in da lahko spremljamo dogajanja po svetu, pa ne uspeva reševati svojih temeljnih neravnovesij.
Ta neravnovesja se ne zmanjšujejo, ampak se povečujejo. To smo ugotavljali septembra tudi na vrhunskem srečanju Združenih narodov v New Yorku, ko smo razpravljali na nivoju šefov držav o tem, kako uresničujemo tako imenovane milenijske cilje, ki smo si jih zastavili leta 2000 in s katerimi smo želeli v petnajstih letih prepoloviti revščino, lakoto na svetu. Cilji se mi takrat niso zdeli preveč ambiciozni, češ samo prepoloviti revščino, kaj bo pač z drugo polovico. Ampak v petih letih sem tudi sam ugotovil, da se ti cilji v svetu ne uresničujejo, da se revščina ne zmanjšuje, da se neravnovesja povečujejo. In, če je temu tako, potem se seveda moramo vprašati, kakšen bo ta svet še naprej, kakšen bo ta svet jutri, če se bodo povečevale socialne razlike med ljudmi, če bo na eni strani več kot polovica človeštva v hudi revščini, stradala. Ko bo dnevno umiralo na tisoče ljudi, na drugi strani pa se seveda vedno bolj kopiči bogastvo in različne dobrine, s katerimi lahko posameznik razpolaga, potem se vprašamo, kje je meja takšnemu razvoju. Ali meje ni, ali bodo takšni trendi kar naprej. Najbrž ne, najbrž se bo nekoč moralo nekaj zgoditi, takšen svet ni vzdržen svet. Ne more obstati na dolgi rok in če večina prebivalstva sveta vidi ta svet kot krivičen svet, potem je seveda samo vprašanje časa, kdaj in kako, na kak način bo nekaj eksplodiralo, na kak način bodo ta velika ravnovesja udarila nazaj, na vse, tudi na tiste, ki imajo zelo veliko in ki živijo v prepričanju, da se jim ne more nič zgoditi. Ampak nihče v tem svetu se ne more izolirati od dogajanj, od drugih, od posledic takšnega stanja, kakršnega imamo danes.
Že danes vidimo, da se pojavljajo različne oblike terorizma, da veliko prebivalcev tega sveta vidi krivičnost in je ne sprejema. Po drugi strani pa se vprašamo, ali res nismo v stanju nič storiti, da bi takšna gibanja spremenili. Na žalost te dosedanje oblike organiziranja človeštva niso dale zadovoljivih rezultatov. Organizacija Združenih narodov je potrebna, deluje, dosega nekatere rezultate. Vendar daleč od nivoja tistega, kar bi bilo potrebno, da bi neugodna gibanja v svetu obrnili, spremenili. Treba bo nekaj več. Mednarodne institucije so neučinkovite. Kljub velikemu številu birokratov, strokovnjakov, ki delujejo v teh institucijah, je rezultatov premalo, daleč premalo. In vidimo, da pravila, po katerih se suče ta svet in vse te institucije, niso takšna, ki bi lahko spremenila stanje stvari. Da logika profita v mednarodnih odnosih, logika kapitala ne more reševati teh problemov, lahko jih samo povečuje. Kot je po eni strani seveda širjenje tehnološkega razvoja povsod po svetu pozitivno, je pa po drugi strani negativno, če tega ne spremlja uravnotežen socialni in okoljski razvoj. Potrebno je nekaj več, kot je samo logika profita, če želimo ohraniti ta svet ali ga izboljšati. In moramo ga izboljšati. Če pogledamo zgodovino človeštva, se že ves čas obrača z velikimi nasprotji. Čeprav nikoli niso bila tako razvidna, kot so danes zaradi sodobnih tehnologij, zaradi takšne očitne medsebojne povezanosti in soodvisnosti. Prihajajo tudi do poskusov spreminjanja sveta, ampak ti poskusi so bili neuspešni zato, ker so temeljili na nasilnem spreminjanju sveta, na revoluciji in nasilju kot načinu spreminjanja obstoječih, sicer nepravičnih odnosov.
Pokazalo se je, da nobena revolucija, ki temeljni na sili, ne more prinesti trajnega izboljšanja stanja in ne more izboljšati sveta. Enostavno zato, ker so potem temelji slabi, ker vse, kar temelji na sili, na nasilju nad drugimi, četudi gre le popravljanje krivic, ne more uspeti, ne more prinesti rezultatov. Slej kot prej bodo nove krivice, ki so bile ustvarjene s takšnim nasilnim spreminjanjem sveta, udarile nazaj in prišlo bo spet do novega nasilja oziroma do novega spreminjanja ali pa vzpostavljanja večnega stanja stvari. Zato je edini način, da lahko spremenimo svet, ozaveščanje ljudi, visok nivo zavesti. Samo na ta način, če se zavedamo medsebojne odvisnosti na tem svetu, da se zavedamo, da smo pravzaprav vsi ljudje enaki, enako občutimo, imamo enake občutke, da si vsi ljudje enako zaslužimo mirno in dostojno preživetje na tem svetu, še več, izhajajoč iz te zavesti lahko spreminjamo stvari na trajnih trdnih osnovah in več ko bo ozaveščenih ljudi, več ko bo na svetu ljudi, ki se bodo tega zavedali, več možnosti je za uspeh, več možnosti je za to, da ta svet spremenimo na bolje. In kot ste že prebrali, moje sporočilo, ko bo dosežena kritična masa ljudi, ko bo veliko število ljudi na svetu mislilo tako, se zavedalo tega, takrat se bodo stvari začele spreminjati. Takrat bodo ljudje znotraj institucij državnih ali mednarodnih začeli drugače delovati, začeli bodo zares iskati rešitve, uravnotežene rešitve. Če bomo sami poskušali spremeniti stvari v mednarodnih institucijah ali nacionalnih institucijah, nam ne bo uspelo, če ni dovolj ljudi ozaveščenih, če ni dovolj visoke kritične mase ozaveščenih ljudi, enostavno se bodo stvari vrtele naprej po ustaljenih načinih, mehanizmih, ker to kolesje se zelo težko spreminja, obstaja neka inercija, ki jo je skoraj nemogoče premakniti v svetu, in če se posameznik zaletava v to, mu ne bo uspelo. Logika obstoječih stvari, logika kapitala, načina delovanja institucij navsezadnje tudi medijev, ki so s tem povezani, je takšna, da se je ne da premakniti, če jo poskuša premakniti posameznik ali celo skupina ljudi. Vendar vedno več ljudi je ozaveščeni, vidimo po Evropi in tudi drugod po svetu, da je vedno več nevladnih organizacij, ki se prizadevajo za spremembe v tej smeri. In tisto, kar vidimo, je tudi, da so ljudje, državljani po Evropi vedno bolj nezadovoljni tudi s svojim institucijami, navsezadnje s svojo politiko, ker ta politika ne rešuje svetovnih problemov, ne rešuje revščine, ne rešuje okoljskih problemov in ljudje imajo slab občutek, da če se nekaj ne bo premaknilo, da se bo vse skupaj slabo končalo. In zato prihaja do vedno večjega razkoraka, po eni strani med uradno politiko in institucijami in med tem občutkom ali pa že zavestjo ljudi, državljanov, ki vedo, da na ta način ne bo šlo dolgo naprej, da bo potrebno nekaj storiti.
Prepričan sem, da se bo v naslednjih letih ozaveščenost hitreje povečevala, kot se je preteklih obdobjih, kažejo se že takšni znaki, kažejo se številna gibanja, številna prizadevanja v to smer, navsezadnje je vaš posvet temu namenjen. Dal bo svoj prispevek, dal bo en kamenček v ta mozaik spreminjanja zavesti in spreminjanja sveta. Želim seveda, da bi temu sledili tudi drugje, vedno več državljank in državljanov v Sloveniji in pa drugod po svetu. Moj občutek je, da se stvari že spreminjajo tudi v Sloveniji. To mi potrjujejo tudi izjemno pozitivni odzivi ljudi na akcijo za pomoč Darfurju, vedno več je ljudi, ki se jim to ne zdi neka eksotična zadeva, na nekem drugem delu sveta, češ zakaj bi se morali mi s tem ukvarjati, saj imamo sami dovolj problemov. Vendar ravno takšno ozko gledanje samo nase, kot posameznika ali samo na svojo nacijo in na svoje koristi nas omejuje in nam onemogoča to spreminjanje sveta, o katerem sem govoril. Če pomagamo drugim, pomagamo tudi sebi. Zmanjšali bomo neravnotežje v svetu in s tem, ko bomo storili nekaj dobrega nekomu drugemu, bomo tudi zase storili verjetno največ, kar lahko storimo. Želim vam veliko uspeha na tem današnjem posvetu in pri ozaveščanju in nasploh pri spreminjanju tega sveta.
Hvala lepa."
vir: http://www.up-rs.si/up-rs/uprs.nsf
Dr. Janez Drnovšek o vegetarijanstvu in pravicah živali
Dr. Janez Drnovšek o vegetarijanstvu in pravicah živali
Vegetarijanstvo bi povečalo možnosti za dolgoročno preživetje človeštva
V celotni zgodovini človeštva je obstajala le peščica pomembnih državnikov, ki so bili vegetarijanci in ki so poleg tega zavzeli zelo odločno držo za pravice vseh živali. Tudi v današnjem času jih ni veliko. Slovenija je v tem trenutku ena od redkih svetlih lučk na svetovnem političnem zemljevidu. Predsednik države, dr. Janez Drnovšek, je namreč s tem intervjujem prvič posredoval ljudem močno sporočilo, da začnejo razmišljati o nepojmljivi brutalnosti, ki jo človek izvaja nad živalmi.
Zakaj ste postali vegetarijanec in kakšne spremembe ste doživeli s to prehrano?
Zato ker čutim, da je takšna hrana boljša, bolj kvalitetna. Meso jemo bolj iz privzgojenih navad in vzorcev. Nekaj let sem bil vegetarijanec, v zadnjem času pa sem postal veganec, torej ne jem več mleka, mlečnih izdelkov in jajc. Ostane še vedno precej na razpolago, različna rastlinska hrana, ki zadošča vsem potrebam. Za ta korak sem se odločil po notranjem občutku. Nekateri menijo, da je veganska hrana zelo enolična, toda to ni res. Lahko je zelo raznovrstna.
Je bil glavni vzrok za drug način prehranjevanja vaša huda bolezen pred leti?
Takrat sem postopoma začel prehajati na to. Najprej z opuščanjem rdečega mesa, potem tudi belega in postopno še rib itn.
Se po prehodu na brezmesno hrano počutite bolje kot prej?
Vsekakor se zelo dobro počutim, pravijo, da imam celo preveč energije.
Ob svetovnem dnevu varstva živali (4. oktober) ste povabili na razgovor člane Društva za osvoboditev živali in njihove pravice. Kaj ste se dogovorili?
Sprejel sem jih predvsem zato, da damo skupaj neko sporočilo širši javnosti ob dnevu varstva živali. Ljudje se včasih premalo zavedamo, kako postopamo z živalmi, na kakšen način jih obravnavamo. To so tudi živa bitja. Kot sem že prej dejal, ljudje prevzemamo neke vzorce obnašanja do živali, pri čemer se premalokrat vprašamo, kaj s tem pravzaprav povzročamo. Če se zamislimo, kako človek obravnava in deluje na živalski svet, bi si potem skoraj rekli, da to sploh ni človek. Če pomislimo na vse te množične klavnice ali rejo goveje živine ali perutnine, kjer so nemogoče razmere za življenje živali, potem če se spomnimo na to, na kakšen način jih transportirajo v kamionih, velikokrat brez vode in brez vsega, to je skrajno kruto obnašanje do živali. Ampak ljudje ne da bi bili slabi, ampak enostavno na to sploh ne pomislijo. Ko pride končni izdelek na mizo, niti ne pomislijo, iz česa je, kaj je bilo pred tem, kaj se je dogajalo v vseh prejšnjih fazah.
Torej ste se za vegetarijanstvo odločili tudi iz etičnih razlogov?
Vsekakor je etični razlog prisoten, drugo pa dejstvo, da človek dejansko sploh ne potrebuje živalskega mesa. To so samo naše privzgojene navade, občutek. Morda je res težko čez noč nehati z vsem, ampak da se, postopoma. To sem storil tudi sam.
V medijih ste se zoperstavili subvencioniranju množične živinoreje. Zakaj ste se odločili za ta korak?
Zdi se mi prav neumno, da je glavna prioriteta Evropske unije stoodstotno subvencioniranje kmetijskih, zlasti živalskih proizvodov. To, da Evropska unija subvencionira masovno govedorejo ali masovno vzrejo perutnine, je ravno tisto, kar je najbolj sporno iz etičnega vidika. Pa ne samo iz etičnega, tudi iz prehrambnega vidika. Na to nas narava tudi sama že opominja; z boleznijo norih krav, v zadnjem času s prašičjo kugo, s ptičjim virusom. Enostavno vidi se, da nekaj ni v redu, da se nekaj dogaja v nasprotju z naravnimi ciklusi in to je opozorilo človeku.
Vegetarijanski izdelki v trgovinah so dražji kot mesni in s tem ne vzpodbujamo ljudi, da bi lahko kupovali bolj zdravo hrano. Menite, da bi več ljudi prenehalo jesti meso, če bi bila vegetarijanska hrana cenejša?
Najbrž tudi to vpliva, čeprav mislim, da vpliva predvsem ozaveščanje ljudi. To je predvsem vprašanje zavesti ljudi, da se tega sploh zavedo; kaj se sedaj dogaja in pri čem sodelujejo. Mislim, da je to ključno. Seveda potem se spremenijo tudi politike npr. kmetijska politika, politika subvencioniranja, usmerjanja. Zakaj ne bi raje usmerili vsa tista velika sredstva, namesto v masovno proizvodnjo živalskih proizvodov raje v npr. ekološko bioproizvodnjo različnih rastlinskih proizvodov žitaric, stročnic, sadja in vseh drugih prehrambnih izdelkov, ki na podlagi teh nastajajo. To bi bilo veliko bolj prijazno do narave, ker ekološka proizvodnja pomeni, da ne uporabljamo kemičnih gnojil in različnih dodatkov. S tem ne onesnažujemo okolja in hkrati teh kemičnih dodatkov ni v hrani. Zdaj mi skupaj s hrano pojemo vso to kemijo, ki je škodljiva, ki ni zdrava. Ampak zadaj so interesi proizvajalcev, velikih lobijev, velikih dobičkov, ki so za vsem tem konglomeratom prehrambno-živilske industrije, kot jo imamo sedaj. Vendar mislim, da se ozaveščenost ljudi že povečuje tako pri nas pa tudi drugje v Evropski uniji. Ljudje čedalje bolj iščejo zdrave proizvode in mislim, da se tudi vedno bolj vračajo k naravi in da bodo vedno bolj ozaveščeni, tudi kar se tiče živali in živalske hrane.
Bi po vaših izkušnjah priporočali ljudem, da se prehranjujejo vegetarijansko?
Če to priporočam sebi, potem ne vidim razloga, zakaj ne bi priporočal tudi drugim. Nimam se kaj pritoževati, kot sem že rekel, energije imam več kot dovolj. Če drugega ne, sem lahko živ primer, da se da preživeti brez živalske hrane in brez vseh proizvodov, ki iz nje izhajajo.
Kako gledate na to, da moramo vsi ljudje enako plačevati za zdravstvo? Znano je, da so vegetarijanci bolj zdravi in torej manj koristijo zdravstvene storitve.
To je širši problem, celoten koncept bi lahko bil drugačen. Vendar mislim, da bistvo ni v tem, ker nekaj solidarnosti v zdravstvenem sistemu že mora biti, da tudi tisti, ki so zdravi, pomagajo tistim, ki so manj zdravi. Res pa je, da bi moral biti vsak človek sam odgovoren za svoje zdravje. Če bi uživali manj škodljivo, manj nezdravo hrano, bi s tem zelo razbremenili zdravstveno blagajno, ki je pod vedno večjim pritiskom. Seveda ni vsem v interesu, da bi se to zgodilo. Kaj bi bilo potem s farmacevtskimi industrijami, velikimi multinacionalkami, ki služijo od tega, da so ljudje bolni in proizvajajo milijardne dobičke s tega naslova.
Kakšno mišljenje imate o lovu?
Lov v funkciji ubijanja živali in športa vsekakor ni etična zadeva. Če pa mislite na tisti del lovske dejavnosti, ki je usmerjen v ohranjanje narave, naravnega okolja in pomoč živalim, recimo pozimi, da se lažje prehranjujejo, je vsekakor koristen. Lov, ki je namenjen sam sebi kot neka rekreacija in užitek v ubijanju, pa se mi zdi seveda povsem neetičen.
Kakšen je vaš odnos do opravljanja testiranj na živalih?
To je znana dilema, ki je bila v zadnjem času prisotna, tudi v Evropi, v Veliki Britaniji. Seveda se moramo vprašati, ali bi nam bilo všeč, če bi sami bili predmet kakšnega testiranja. Moj oče je bil med drugo svetovno vojno v koncentracijskem taborišču v Dachavu, kjer so Nemci eksperimentirali z različnimi medicinskimi poskusi na njem in še na tisoče drugih ljudeh. Pa mu ni bilo nič všeč. Čeprav bi danes lahko nekdo rekel, da s tem pospešimo razvoj znanosti, toda prepričan sem, da se v večini primerov lahko poslužujemo alternativnih metod, kjer ni testiranja na živalih.
Kje so po vašem mnenju korenine brutalnega odnosa do živali?
V nizki stopnji ozaveščenosti ljudi.
Kaj pa gledano zgodovinsko?
Težko bi se točno opredelil zgodovinsko. Nasploh gre tudi v tem primeru za spoštovanje življenja kot življenja. Živali so živa bitja z občutki. Vsak, ki ima doma žival, ve, da živali niso brez občutkov. Velikokrat govorijo religije o spoštovanju življenja, toda v mislih imajo samo ljudi, pa še to ne vedno. Če se spomnimo, kako je v srednjem veku katoliška vera dolgo časa razglašala, da Indijanci, ki so jih takrat zasužnjevali Španci in Portugalci, nimajo duše. Skratka, to je pomenilo, da jih ni treba obravnavati kot živa bitja z občutki. Potem so se na neki točki premislili in rekli, da črnci nimajo duše. Sledilo je nekaj stoletij zasužnjevanja črncev. Vse to z blagoslovom Cerkve. Danes ne eno ne drugo nihče več ne sprejema. Skratka, vidimo, kako se zgodovinska zavest ljudi le spreminja, kljub temu da v določenem obdobju neke norme, neke institucije trdijo drugače.
Kmalu bo božič. Za milijone ljudi čas veselja, ljubezni in miru. Za milijone živali pa čas grozovitega trpljenja pri klanju, da bodo lahko mize polne mrhovine. In to za praznovanje rojstva miroljubnega človeka, ki je ljubil živali, jih ščitil ter jih ni ubijal. Kaj menite vi o tem?
Najbrž bi se Jezus obračal v grobu, če bi vedel, da se v njegovem imenu množično ubija živali. Jezusovo izročilo temelji na absolutnem spoštovanju življenja in težko si je predstavljati, da bi Jezus sprejel to, da njemu v čast žrtvujejo milijone živih bitij.
Ali se zavedate, da so vegetarijanci, torej tudi vi, prekleti s strani Cerkve in da jim je ta namenila večni pekel?
Še dobro, da tisti, ki tako govorijo, ne odločajo o tem, kdo bo šel res v pekel.
Vsi svetovni politiki v svojih govorih vedno poudarjajo, da se zavzemajo za svetovni mir. Mislite, da je mir povezan tudi z našim odnosom do živali in nekrvavo, miroljubno prehrano? Kot je dejal Tolstoj: »Dokler bodo klavnice, se bomo tudi ljudje pobijali med seboj.«
Če je zavest človeka dovolj visoka, potem ta ne bo ubijal in kruto ravnal z živalmi. Torej od takšnega človeka še manj lahko pričakujemo, da bo šel v vojno in ubijal ljudi za to, da bi si pridobil kakšno korist. Pri ljudeh, ki ne ubijajo in jedo živali, je veliko več možnosti, da bodo našli način, kako živeti v miru in sožitju. Stvari so med seboj povezane, povezane so preko nivoja zavesti. Takrat, ko je ta nivo dovolj visok, pride eno in drugo. In zato je ključno vprašanje ozaveščenost ljudi.
Kako pa na to gledajo svetovni politiki?
Svetovni politiki niso nič bolj ozaveščeni kot ostali ljudje. Opažam celo, da je velikokrat nivo ozaveščenosti celo večji pri navadnih državljanih kot pri njih. Vidimo, recimo, mnoge nevladne organizacije v Evropi, ki si prizadevajo za stvari, ki jih politiki še nimajo za prioritete. Pa naj bo to odnos do živali ali varstvo okolja ali denimo borba proti klimatskim spremembam. Ves ta pritisk za spremembe prihaja od civilne družbe. Potem ko kritična masa ljudi sprejme neko idejo, ko veliko ljudi pričakuje in zahteva spremembe, šele potem običajno politika reagira. Politiki na žalost velikokrat niso tisti, ki bi ozaveščali druge, ampak nekako bolj capljajo za splošno zavestjo ljudi. Če ugotovijo, da na volitvah ne bodo izvoljeni, potem se prilagodijo in sprejmejo prioritete, ki so pomembne za državljane.
Tolstoj je le eden izmed številnih »velikih umov« človeštva, ki so se javno izrekli za vegetarijanstvo. Naj jih naštejem še nekaj: Pitagora, Leonardo da Vinci, Nikola Tesla, Albert Einstein, Mahatma Gandhi ... Človeštvo tem ljudem prizna njihova velika dela, dosežke, jih citira in poudarja njihovo genialnost. Zakaj menite, da je človeštvo gluho za tista razmišljanja omenjenih velikanov, ki se nanašajo na živali in vegetarijanstvo, kot je na primer drzna misel Alberta Einsteina: »Nič drugega ne bo tako izrazito povečalo možnosti za naše preživetje na Zemlji, kot je korak k vegetarijanski prehrani.«? Kako vi komentirate to misel genialnega fizika?
Vsekakor bi se s tem povečale možnosti za dolgoročno preživetje človeštva. Vse je med sabo povezano. Bolj kvalitetna hrana je nekako povezana z višjo stopnjo zavesti. Ta proces gre nekako vzporedno: če bomo zmogli eno, bomo lahko tudi drugo. Težko pa je pričakovati, da bodo nizko ozaveščeni ljudje, ki kruto ravnajo z živalmi, prenehali z vojnami, nehali z izkoriščanjem drugih, naredili kaj z revščino v svetu itn. Skratka, dokler je nivo zavesti nizek, potem bodo lahko vsaka nasprotja, ki so prisotna v človeštvu, še obstajala in se lahko še povečala do te mere, da uničijo človeštvo.
Ali so ljudje, ki pravijo, da imajo radi živali, toda uživajo meso, resnični prijatelji živali?
Veste, jaz mislim, da ti ljudje imajo radi živali, njihove hišne ljubljenčke, toda nekako avtomatsko jedo meso drugih živali. Če bi jim v kuhinjo pripeljali kravo in jim rekli, da jo bodo ubili zato, da jim bomo lahko naredili zrezek, bi se verjetno kljub vsemu malo bolj zamislili. Meso v živilski industriji naredijo tako brezoblično, da ljudje mislijo, da je zrezek pač zrezek, da to ni del živega bitja.
Nekatere dame pozimi nosijo živalsko krzno. Kakšno je vaše stališče do te modne industrije?
Spet je to vprašanje ozaveščenosti ljudi. Ljudje velikokrat avtomatično sprejemajo določene vzorce obnašanja in navade brez razmišljanja. Šele ko začnejo o tem razmišljati, lahko spremenijo odnos, postanejo pozorni na to in se zavedajo, kaj kupujejo.
Odkod si ljudje sploh jemljejo pravico, da ubijajo, jemljejo prostost in mučijo živali, istočasno pa zase zahtevajo mir in vse pravice. Je to dovoljeno v kakšnem členu ustave?
Izrecno ni dovoljeno, toda seveda vam bodo pravniki in ustavodajalci povedali, da tudi ni prepovedano oziroma se predpostavlja, da je dovoljeno.
Iz neuradnih virov sem izvedel, da je tudi vaš pes Brodi vegetarijanec. Je to res?
Ste pa dobro informirani. To vprašanje rajši postavite kar njemu. Me ni pooblastil, da govorim v njegovem imenu. (smeh)
vir: dobil po mailu od znanke
sreda, julij 30, 2008
Facts - Pomoči potrebni
Sklad Združenih narodov za pomoč otrokom (Unicef) je objavil letno poročilo za leto 2006 o položaju otrok v svetu. V njem je opozoril, da je v svetu spregledanih več sto milijonov otrok, ki so izkoriščani, zlorabljeni, diskriminirani in izključeni. Unicef nadalje izpostavlja, da več milijonov otrok, ki so žrtve trgovanja ali so prisiljeni delati kot služabniki po domovih, izgine.
Kot je zapisal Unicef, nekateri otroci, kot so otroci ulice, živijo na prostosti, vendar so izključeni iz družbe in nimajo dostopa do osnovnih storitev in zaščite. Podvrženi so zlorabam, večina jih ne obiskuje šol in tudi niso vključeni v zdravstvene sisteme ter nimajo dostopa do drugih storitev, potrebnih za rast in razvoj. V poročilu ob tem opozarja, da so otroci, ki nimajo zagotovljene osnovne družbene oskrbe, še bolj izpostavljeni izkoriščanju. Imajo namreč premalo znanja in informacij, kako se zaščititi, in imajo tudi manj ekonomskih možnosti.
Sklad ZN je omenil štiri razloge, zakaj so otroci v svetu spregledani. Kot prvega je navedel, da več kot polovica vseh rojstev otrok v državah v razvoju, z izjemo Kitajske, ni zabeleženih. Po navedbah Unicefa to pomeni, da več kot 50 milijonom otrokom letno ni zagotovljena osnovna pravica ob rojstvu, da bi bili prepoznani kot državljani in bi jim bile zagotovljene osnovne storitve, kot sta izobraževanje in zdravstveno varstvo.
K temu, da so otroci spregledani v svetu, prispeva tudi, da so ostali brez starševske oskrbe. Milijoni sirot, otrok, ki živijo na ulici, in otrok v priporih ali zaporih odraščajo brez skrbi in zaščite staršev ali družine. Ocenjujejo, da je 143 milijonov otrok v državah v razvoju oziroma vsak trinajsti otrok izgubilo vsaj enega od staršev.
Tretji razlog je vloga odraslih. Otroci, ki so prisiljeni prevzemati vloge odraslih, izgubijo ključna obdobja v otroškem razvoju, opozarja Unicef in pojasnjuje, da je več sto tisoč otrok vključenih v vojaške spopade, in sicer kot vojaki, kurirji, nosači ali pa morajo biti na voljo vojakom za spolne usluge.
V mnogih državah so zakonsko prepovedane prezgodne poroke, vendar pa se še vedno več kot 80 milijonov deklic v državah v razvoju poroči pred svojim 18 letom. Ocenjujejo tudi, da 171 milijonov otrok dela v težkih razmerah z nevarnimi stroji v tovarnah, rudnikih in na plantažah.
Kot četrti razlog, ki vpliva na spregledanost otrok, pa je Unicef navedel izkoriščanje otrok. Opozoril je, da so otroci, žrtve izkoriščanja, brez dostopa do izobraževanja in drugih najnujnejših storitev, med najbolj spregledanimi, vendar natančnega števila teh otrok ni mogoče izslediti. V najhujših oblikah otroškega dela, vključno s prostitucijo in za suženjska dela za odplačilo dolgov, je izkoriščanih približno 8,4 milijona otrok, skoraj dva milijona otrok pa v trgovini s spolnimi uslugami.
Unicef v svojem poročilu omenja tudi problem spolne in etnične diskriminacije ter na diskriminacijo otrok s posebnimi potrebami, ki so pomembni razlogi za izključenost otrok. Na milijone deklic samo zaradi svojega spola ne obiskuje šol, različne etične skupine in otroci staroselskih prebivalcev nimajo dostopa do osnovnih socialnih in zdravstvenih storitev. Sklad opozarja, da je med 150 milijoni otrok s posebnimi potrebami veliko diskriminiranih, ker nimajo možnosti obiskovati šol, uporabljati zdravstvenih storitev ter nimajo nobene skrbniške podpore.
Unicef se je zato zavzel za razvojna prizadevanja, s katerimi bi preprečili zaostanek najbolj ranljivih otrok. Vlade posameznih držav bi morale svoje ukrepe usmeriti na štiri ključna področja. Morali bi vzpostaviti sistem za spremljanje, analiziranje in poročanje o oblikah in obsegu zlorabe in zapostavljenosti otrok, da bi dosegli izključene in neopažene otroke.
Poleg tega bi bilo treba dosledno izvajati zakone, ki urejajo kaznovanje tistih, ki škodujejo otrokom. Državni in lokalni proračuni bi morali biti usmerjeni v korist otrok in krepitev ustanov, ki pomagajo otrokom. Unicef izpostavlja, da so v številnih državah in skupnostih nujno potrebne reforme. Treba je tudi zagotoviti programe in storitve za otroke, ki so izključeni od osnovnih zdravstveni, socialnih in izobraževalnih storitev. Po mnenju Unicefa bi tudi vlade, družine in lokalne skupnosti morale narediti več za preprečevanje zlorab, hkrati pa poskrbeti za zaščito otrok žrtev.
Izvršna direktorica Unicef Ann M. Veneman je ob predstavitvi poročila sicer poudarila, da je uresničitev razvojnih ciljev na prelomu tisočletja odvisna od tega, ali bo mogoče z ukrepi pomagati ranljivim otrokom v državah v razvoju. Po besedah Venemanove ni mogoče zagotoviti trajnostnega razvoja, če spregledamo otroke, ki nas najbolj potrebujejo - to so najrevnejši in najbolj ranljivi, izkoriščani in zlorabljeni.
vir: http://www.dnevnik.si
vir: http://www.pozitivke.net/article.php/UnicefOOtrocihKiJihJeSvetSpregledal
Naročite se na:
Objave (Atom)